Oda življenju
Medena dežela (Honeyland, 2019) je film, ki za seboj pusti tišino. Zaklene besede in odklene čustva. Prebudi notranji svet. Prikazuje življenje Hatidže Muratove in njene bolehne matere, ki je priklenjena na posteljo, v odročnem gorovju v vasi brez cest, elektrike in tekoče vode, brez sosedov in motečih zvokov. Hatidža se ukvarja s čebelarstvom, nima klasičnih panjev in čebelarske opreme, ampak v ruševinah starih hiš, na drevesih in skalah skrbi za čebele in nabira med, ki ga prodaja na tržnici v Skopju. Do čebel ima spoštljiv odnos, vedno jim polovico medu pusti za preživetje, drugo polovico proda. Sledi naravnim zakonom.
Denar od prodanega medu je njen edini prihodek. Na tržnici vedno kupi banane za mamo in kako malenkost zase. Prizor, ko si Hatidža na tržnici kupi barvo za lase, pusti močan vtis, saj se ne meni za težke življenjske pogoje, le želi biti lepa. Vsak dan si privošči drobne radosti. Približevanje čebel, Hatidžina igra z mačko, skrb za mamino brazgotino, njen širok nasmeh povežejo z njo. Glasbe skorajda ni, slišijo se zvoki narave, vetra, prasketanje ognja in zavijanje volkov v daljavi. Glasba na začetku in proti koncu filma je umirjena, deluje kot meditativna simfonija, ki v kombinaciji s širokimi plani in toplimi barvami pokrajine pričara nirvano.
Rutinizirano življenje spremeni prihod nomadske družine z govedom in s sedmimi otroki. V sosesko prinesejo hrup, vpitje, jok in živali. Hatidža jih sprejme. Vesela nove družbe in pogovorov jih nauči čebelarstva. Z otroki vsak dan posluša radio, pleše in se smeje, jih crklja in se z njimi veseli. Med šumenjem radijskih valov vsake toliko ujamejo postajo in takrat film v velikem planu prikaže njen nasmejani obrazi. Da je Hatidžino življenje dobilo novo dimenzijo, odražajo tudi nemirni premiki kamere, zasuki, spremembe perspektive in tresljaji.
Nomadska družina začne intenzivno in po svoje čebelariti. Z izgovorom, da je treba nahraniti deset lačnih ust, oče družine proda ogromne količine medu. Prehitro odpira panje in pobira ves med, kar povzroči škodo Hatidžinim čebelam. Ropanje se stopnjujedo točke, ko čebele začnejo umirati in Hatidža ostane brez svojega edinega vira prihodkov. Statična kamera daje vtis, da se je za Hatidžino življenje ustavilo. Barve so kontrastne, prevladuje črnina, tema, z enim samim snopom svetlobe, ki se vztrajno prebija skozi okno. Mama je prepričana, da bo življenje samo kaznovalo slaba dejanja. Tako živali ropajoči priseljeni družini zares začnejo umirati in kmalu se ponovno selijo.
Hatidžina mami umre in Hatidža ostane sama. Le še radio ji barva dneve.