Ojdipov kompleks na papirju

Družinska dinamika in disfunkcionalni odnosi med družinskimi člani so aktualni že od samega začetka človeške zgodovine. Toksičen odnos očeta in sina je tako kot pri mnogih grških mitih osrednja ideja filma Plantarium (Tomek Ducki, 2020). Navezovanje na mitologijo je opazno že pri sami upodobitvi zgodbe, ki je polna značilnih mitoloških elementov, kot so temna jama, nenavadne rastline in metamorfoza. Ti elementi pa se dramatično povežejo v ganljivo pripoved osamljenega moža, ki nekoč med obrezovanjem rastlin v svojem nenavadnem vrtu odkrije dečka.

Kljub prvotnemu presenečenju in novi, nenavadni situaciji, v kateri se mož znajde, se med likoma vzpostavi nekakšna emocionalna vez očeta in sina. Mož dečku najprej nerodno prereže popkovino, nato pa ga sprejme v topel objem. Med pestovanjem pa mož opazi dečkove nohte, ki so dolgi kot rastlinski poganjki in ponovno poseže po škarjah, da bi te nohte porezal, vendar dečka to zelo vznemiri in se mu izmakne. K nelagodni situaciji najbolj doprinese zvok škarij, ki sinestetično vzbudi občutek hladu. Njuno nasprotje pripelje do nasilnega prerivanja, posledica pa je obojestranska prizadetost, ki jo avtor prikaže preko papirnatih oz. koprenasti snovi podobnih udov, ki so obema brutalno iztrgani.

A lika se zavesta posledic svojega početja in tudi sočustvujeta drug z drugim. Mož v obžalovanju svojih nasilnih dejanj žrtvuje dele sebe in se počasi razdaja ter s svojo kopreno toplih barv gradi dečkovo telo. Ta se razvija in odrašča v samostojno osebo, ki pa vseeno prevzema določene lastnosti moža, kar je prikazano s prepletanjem dečkovega primarnega gradiva, koprene modrega odtenka, z oranžno kopreno oziroma deli moža, ki se prenašajo nanj.

Njun odnos vsekakor ne temelji zgolj na sovražnosti, ampak se prek menjevanja nasilja in negovanja odraža moralno ambivalentna vzgoja. Kritična refleksija toksičnega odnosa pripelje do spoznanja, da sta lika to nasilje prerasla, vsekakor pa ju je ta vez, na trenutke tudi nasilna, tudi izoblikovala.