Hamada (Eloy Dominguez Seren, 2018)

Eloy Dominguez Seren se predstavi v švedsko/nemški in norveški koprodukciji z dokumentarcem, ki direktno sicer ne govori o njegovi domovini Španiji, pač pa se z njim vrača v okolje, ki se tako zgodovinsko vpenja v špansko kolonialistično preteklost, kot se neposredno veže na današnjo ekonomsko politično situacijo svoje države izvora. Njemu lastni izkušnji, iskanju boljšega življenja, pogojev za študij/delo v severni Evropi, se v njegovem delu pridruži ozemlje, razdeljeno v postkolonialnem boju za oblast in resurse, ki v našem primeru še vedno skrbijo za nemoten razvoj zahodnega sveta. Seveda se je sredi tega konteksta znašla skupina ljudi, ljudstvo brez lastne zemlje in možnosti upravljanja z njo, državne tvorbe, in je tako primorana biti kolesje v mešetarjenju večjih sil, humanitarnih organizacij, geopolitičnih aspiracij, kot zaslužkarstvu raznoraznih akterjev. Ne, za razliko od mogoče bolj poznanega sorodnega boja v filmu ni govora o Kurdistanu, znašli smo se sredi Sahare, izgnani iz domovine bivše Španske Sahare, danes razpete med prej omenjene teznje Maroka in Mavretanije, mi pa smo ujeti v nedrju pustinje jugozahodne Alžirije, ki je naše začasno zatočišče že dobra štiri desetletja.

Hamada, beseda arabskega izvora, puščava, v kateri poleg ostalih stvari manjka tudi peska, pusto skalovje, tako pusto, da na simbolni ravni ne opisuje le neskončnih prostranstev, ampak predvsem PRAZNINO, MRTVILO, manko vsega življenskega. Zveni znano? Mladim Sahrawijcem, rojenim v napol zidana napol šotorska taborišča, namreč stanje čakanja ni tuje, na čakanje so se privajale že generacije pred njimi. Razpeti med napol mitsko zgodovino svoji prednikov, od katerih kot relikt nekega drugega obdobja ostajajo ribiške palice, čeprav sami morja še v življenju niso videli, in se le stežka spominjajo imen vsega živega, kar naj bi le-ti lovili, ter na drugi strani negotovo prihodnost, jim preostane vsakdan, kateremu smo slabo uro in pol priča skozi oči bližnjega, vseprisotnega sopotnika.

Njihovi znanci, prijatelji/sorodniki odhajajo, oz. so že odšli v Evropo, natančneje Španijo, mogoče še kakšno Španiji bližnjo evropsko drzavo, nam bližnja Evropa skoraj sigurno leži onkraj tega zemljevida. Vendar pot tja ni lahka, vodi namreč skozi puščavo. In skozi se ne pride drugače kot na štirih kolesih, oz. 16-ih, 36-ih, kolikor koli že, v konvojih namreč. Poleg konstanega vetra, sonca in nenadnih poplav, v taboriščih nanje prežijo še pomanjkanje vode in periodični izpadi električne energije. Tako mladi protagonisti polnijo svoj čas s popravljanjem elektronskih naprav in pa predvsem svojih skoraj patološko pokvarjenih mašin, skoraj vsak ima svojo. Skoraj vsak, da si jo namreč lahko privoščijo, se je treba dodobra izuriti v totalnem lovu za rezervnimi deli. Drugače so prikovani med štiri stene, natančneje odvisni od dobrote drugega. Svoboda tu pomeni vozniški izpit. Zaposlitvenih možnosti poleg konstantnega popravljanja in vrtenja vijakov vseprisotnih jeklenih konjičkov ni ravno veliko, štirikolesnikom in njihovim delom pa ni videti konca. Kam jih bodo pripeljali? Če ob prvih sramežljivih pogledih nas gledalcev še trdijo, da jih življenje onkraj Sredozemlja ne mika, da se zavedajo da boljšega/drugačnega življenja tam ne bodo našli, pa njihove trditve obvisijo v zraku. Se bodo premislili, bodo vztrajali pri svojih trditvah? Film nas poleg odličnih izsekov vsakdana, z idiličnimi posnetki tihožitja v okolici taborišča in puščave, s svojim prisostvovanjem v življenju mladih junakov/junakinj veže na pot, ki si jo zadajo, vsak bije svoj boj, bo komu uspelo?