Poetika strojnega
Stroji bistveno zaznamujejo posameznikovo delovanje v svetu. Nahajajo se na vsakem koraku, z njimi nenehno vstopamo v interakcije in prežemajo sodobni vsakdan do te mere, da jih pogosto niti ne opazimo več. Režiser Geoffroy de Crécy v svojem animiranem kratkometražnem filmu Izpraznjeni prostori (Empty Places, 2020) spregledano mašinerijo z odstranitvijo vsakršne človeške prezence postavi v ospredje. Tako ostanejo izpraznjeni prostori, zaznamovani zgolj z repetitivnim gibanjem avtomatov.
Animacija predstavi enostavne stroje (npr. tekoči trakovi, metalec tenis žogic, škropilniki za travo …), katerih delovanje je mogoče zvesti na preproste mehanske operacije in katerim ne moremo dodeliti statusa kakršnekoli inteligence. Umeščeni so v svoje »naravno« okolje, ki brez človeške aktivnosti deluje izumetničeno in izrazito distopično. Film ne poda vzrokov, ki so pripeljali do takšnega stanja. S prikazanimi predmeti zgolj implicira prisotnost človeka. Tako se kot subjekt filma ne vzpostavi zgolj tehnologija, ampak tudi odsotnost, ki skupaj bistveno zaznamujeta vsak prikazani prostor in postavljata celoten kontekst dogajanja pod vprašaj. Crécy v predstavitvi filma na Festivalu animiranega filma v Annecyiju pove, da je tudi v procesu nastajanja animacije poskušal minimizirati človeško intervencijo, zaradi česar se je odločil za računalniško generirane podobe in gibe.1
Film poda serijo različnih zank – brez konkretnega dogajanja ali zgodbe – s čimer poudari ponavljajočo in monotono naravo avtomatov. V prvem delu filma prevladujejo veliki plani in detajli. Stroji so s tem izvzeti iz širšega okolja, reducirani zgolj na svoje repetitivne, mehanične premike. Pogosto krožno gibanje ob spremljavi klavirske sonate Beethovna (Sur la Sonate N°14 Op. 27 »Clair de lun«) deluje hipnotično. Kamera se postopoma skozi reze oddaljuje v totale, s čimer prikaže širši prostor. Kmalu ga prevzame praznina, zapolnjena zgolj z repetitivnim gibanjem strojev, ki brez svojih uporabnikov izgubijo ves smisel. Obsojeni so na samotno sizifovsko delo, zaradi česar film spremlja občutek melanholije. K temu bistveno pripomore raba glasbe, ki se prepleta z zvoki mehanike. Animacija se pogosto igra tudi s svetlobo. Osvetljeni prostori, zaznamovani z živimi barvami, vstopajo v dialog z bolj nevtralnimi odtenki zunanjosti, za katero se zdi, da predstavlja nekakšno misteriozno katastrofo, ki se je zgodila ali pa je še zmeraj prisotna.
Distopična atmosfera z izpraznjenimi letališči in nakupovalnimi centri sovpada z današnjim virusnim obdobjem karantene, čeprav je film izšel že pred njim, zaradi česar mu podelimo vizionarsko funkcijo. Prikazuje svet, gosto naseljen s človeškimi izumi, katerih edini cilj je služenje svojim stvarnikom. Ko ti umanjkajo, takšni izumi izgubijo ves svoj smisel, ostane le gola mehanika.
- Geoffroy DE CRÉCY: »Empty Places«. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=VUsAhOJ8EXs&ab_channel=annecyfestival; pridobljeno 1. 12. 2020.