Pravljična sinestezija kaosa

Genius Loci (2020) je kratek animiran film francoskega režiserja Adriena Mérigeauja. Ta ga je s kombiniranjem tehnik risbe na papir, 2D računalniške animacije in fotokopij zasnoval kot skicirko, kar mu je omogočilo izredno dinamičnost in ekspresivnost. Risba se tako svobodno preliva iz simbolov in skic v zasičeno barvno podobo. Hkrati režiserju takšna zasnova, kot pravi sam, omogoča, da izrazi pogled protagonistke na prvooseben način – tako kot bi ga izražala njena skicirka.

Tako se skozi oči protagonistke svet spreminja v barve, zvoke, ritme in simbole, ki jim instinktivno sledi in jo popeljejo skozi senzorični kaos, ki v stiku z njeno domišljijo ustvarja magične prizore. V središču filma je misel Johna Cagea, da je vsak zvok že sam po sebi glasba. To miselnost sta na režiserja prenesla njegova starša, ki sta kot glasbena ustvarjalca sodelovala pri ustvarjanju filma. V skladu s tem celoten film zaznamuje izrazita prepredenost z ljubeznijo do glasbe in zvokov, ki zgodbo mestoma popolnoma preplavita ter prevzameta nadzor nad sliko in gibanjem, vse dokler se ne zabriše meja med zvoki okolice in mislimi protagonistke. V kakofoniji zvokov se spremeni v psa, dokler je lik, ki bi lahko bila mama ali pa tudi sestra, ne umiri in spomni, da lahko sama prevzame nadzor nad zvoki in s tem nad seboj tako, da zvoke sliši kot glasbo in ne več kot nasilno kakofonijo.

Tako režiser s stalnim prelivanjem kaosa v harmonijo, ki jo nato spet razstavi, ustvarja pravljičen poklon lepoti zvokov, ki skozi oči protagonistke postanejo skoraj snovni, a vedno neulovljivi.