Predirna izgubljenost nepovezane trenutnosti

Kratkometražni animirani dokumentarec Vrzeli (Mezery, 2020) je mlada umetnica Nora Štrbová ustvarila na podlagi osebne izkušnje ob soočanju z napredovanjem bratove bolezni, ki jo je močno zaznamovala. Ob tem se v filmu ne spopada s svojimi občutki, pač pa v prvi vrsti z razgradnjo bratovega izgubljanja kratkoročnega spomina kot posledico možganskega tumorja.

Narativni deli filma so ustvarjeni v tehniki risbe na papir, prekinja pa jih pretrgan in utripajoč tok misli (sestavljenih iz 3D animacije, kolažev ljudi brez obrazov in bliskovitih fotografij). Film namreč vizualizira bratovo perspektivo – s hitro menjavo sekvenc in distorzijo zvoka ustvarja občutek zmedenosti, nepovezanosti videnega in občutka nemoči ob izgubi niti dogajanja. Nenaden zdrs spomina se stopnjuje v vrtoglavo nakrhanost misli, ki čas spremeni v ponavljajočo blodnjo sedanjosti. Sedanjosti, pred katero je vse izbrisano in v sebi ne zmore vzpostaviti nikakršnega smisla. Brez kratkoročnega spomina se nam posledice lastnih dejanj zdijo tuje in nerazumljive, vsakič znova presenetljive. Pozornost in teža videnega se iz trenutka v trenutek spreminjata in premeščata, zaradi česar se tako misel kot prostor izmikata orientaciji. To avtorica doseže s podvajanjem slike, zaradi česar pogled na interier postane podoben pogledu na neskončen prostor med ogledali, izgubljenost pa še poudari z uporabo prvoosebne perspektive, ki majavo in nerazumljivo vodi pogled.

Zdi se, kot bi prav prvoosebna perspektiva odtujila od lika, saj je v njej prisotna negotovost, izgubljenost, v luči katere postane identiteta lika izginjajoča uganka. Dezorientiranost, razkrajanje in izginjanje identitete so na poetičen način prikazani s preprostimi, umirjenimi prizori v vodi lebdeče osebe, ki vsake toliko presekajo zgodbo.

Kombiniranje narative in njene distorzije skozi sliko in zvok ustvarja nepovezano trenutnost, ki pritegne s čustveno nabitostjo.