Prepletanje strukturiranosti in spontanosti

Sonita (Rokhsareh Ghaemmaghami, 2016) je dokumentarni film o mladi afganistanski begnuki v Iranu, ki sanja o reperski karieri, a se srečuje s preprekami. Posveti se položaju žensk, beguncev in življenjskim pogojem v Afganistanu ter Iranu. Nekatere od teh problematik so režiserki verjetno blizu, saj je tudi sama ženska v Iranu, druge spoznava skozi film. Obstajajo številni filmi, ki se lotevajo tovrstnih tem, Soniti pa jih nazorno in pristno prikaže.

Film na začetku spominja na igranega. Najprej režiserka poda vsa potrebna dejstva o preteklosti junakinje, nato pa detajle podajajo zgoščeni in jasno strukturirani domnevno spontani dialogi. Podobe pogosto delujejo pretirano premišljene, kar ponazarja kader, v katerem Sonitina mati v kuhinji s prijateljico razglablja o svojih načrtih za hči. Ob odprtih vratih ob steni Sonita posluša in gleda v objektiv kamere. Na obrazu se ji zarisuje odpor.

V nadaljevanju film deluje vedno bolj pristno in spontano, kar v veliki meri dosega z odnosom, ki se vzpostavi med avtorico in Sonito. Ko mati Sonito hoče poročiti oz. prodati, se režiserka znajde v dilemi – plača lahko njeni materi in tako Soniti podaljša svobodo, po drugi strani pa pravi, da se kot režiserka dokumentarnega filma ne bi smela vmešati. Soniti pomaga – režira njen prvi videospot, prijavi jo na glasbeno tekmovanje v ZDA, pridobi ji potrebne dokumente in zagotovi šolnino. Zdi se, da režiserka v filmu oz. montaži ničesar ne izreže. Kamera iz roke in neposredni pogledi Sonite v objektiv kamere vzbujajo občutek bližine.