Upornica
Intervju z Anno Manolovo, glavno igralko v filmu Žalejka
Anja Škrlj, Kristjan Božak Kavčič: Kako interpretiraš svoj lik? Ali se ti upor zdi smiseln? Proti čemu se bori Lora?
Anna Manolova: Lora je zagotovo upornica. Ne gre za neko izrazito in agresivno uporništvo. Gre bolj za to, kako se spopasti z razmerami, v katerih se je znašla. Sam način njenega žalovanja ne ustreza pričakovanjem drugih.
Menim, da če se ti v življenju zgodi nekaj hudega, je najboljša stvar, ki jo lahko ukreneš, to, da nadaljuješ z življenjem, da ohraniš sebe takšnega, kot si, in se ne samopomiluješ.
Anna Manolova
Kako interpretiraš njeno vedenje po smrti? Bi sama ravnala enako?
Njeno vedenje po očetovi smrti sprejemam v precejšnji meri kot nekaj normalnega. Vaju zanima bolj to, zakaj ona ne joče za očetom?
Ja, zanima naju, zakaj je tako brezizrazna?
Lora ne srečuje ljudi, ki so iskreni do njene situacije. Precej šokantno je, da se njen fant in najboljša prijateljica oddaljita od nje. Zaradi šoka se ne čuti sposobno karkoli izraziti. Sama pri sebi poizkuša odgovoriti na vprašanje, kaj se ji dogaja. Menim, da če se ti v življenju zgodi nekaj hudega, je najboljša stvar, ki jo lahko ukreneš, to, da nadaljuješ z življenjem, da ohraniš sebe takšnega, kot si, in se ne samopomiluješ. Loro vsi zapustijo in zapre se vase.
Je to, da Lora ne žaluje, kot se od nje pričakuje, posledica šoka ali njenega uporništva?
Menim, da je v življenjskem obdobju, ko se še sprašuje, kdo in kakšna je. Njeno vlogo upornice narekujejo razmere, ne pa nekaj konkretnega. Ne gre za to, da bi se zoperstavljala vsemu povprek.
Omenila si Lorina prijatelja in njun odziv na njeno žalovanje. Zakaj misliš, da sta se tako odzvala na to? Ju je strah obsojanja s strani drugih?
Vsekakor. To se izrazi v prizoru, kjer Lora spolno občuje s svojim fantom v skednju, vanj pa vstopi starejša ženska. Lora se na to odzove z nasmeškom, medtem ko fant preneha, zataji – ker ga je strah. Strah narekuje razlika pogleda na prihodnost. Ona hrepeni po potovanjih, odkrivanju novih krajev, medtem ko se je on že zdavnaj sprijaznil z življenjem na vasi. Sicer pa je starejša ženska, ki je vstopila v skedenj, med snemanjem kuhala igralcem, pri snemanju tega prizora pa se je tako zabavala, da so ga morali posneti večkrat.
Kako je igrati lik, ki žaluje? Ali ti je, glede na to, da je film delno avtobiografski, režiserka (Eliza Petkova) pomagala pri vživljanju v to vlogo?
Pri Žalejki (Zhaleika, Eliza Petkova, 2016) ne gre zares za poglabljanje v to, kako se je Lora počutila ob smrti očeta. Gre predvsem za to, da se (Lora) zoperstavi tradiciji žalovanja. S smrtjo očeta se ne sooča na pričakovan način, saj ne želi, da bi ta dogodek postal središče njenega življenja. Menim pa, da Lora kljub temu žaluje za svojim očetom.
Pred snemanjem smo imeli veliko vaj, veliko pa smo tudi improvizirali. Večine improviziranih posnetkov sicer ni v filmu, so nam pa vseeno omogočili boljše razumevanje likov, kar je bil tudi njihov namen.
Do katere mere ste sledili scenariju?
Scenarij je bil sicer jasen in dosleden, a je deloval bolj kot namig ali predlog, kako se mora dialog odviti. Bilo je jasno, kaj se mora v prizoru zgoditi. Šele ko smo bili postavljeni v situacijo, smo si dovolili improvizacijo. Prizor seveda ne more biti enak vsakič, ko ga posnamemo. Pri montaži so pač izbrali tiste, ki so se jim zdeli najbolj ustrezni.
Kako izgleda igralsko mentorstvo?
4 leta sem obiskovala gledališki studio, kjer smo pripravljali različne uprizoritve. Naš profesor je imel dokaj zanimive metode, in sicer ni določal shem, ki bi se jih morali držati. Želel nas je pripeljati do stanja, v katerem igranje vidimo kot najbolj čisti del sebe.
Kaj je bilo pri snemanju najbolj zahtevno?
Celotno snemanje je bilo težko in ravno toliko vznemirljivo. Ne mislim seveda na fizični napor. To je bil moj prvi profesionalni film, zaradi česar sem se pogosto spraševala, ali se bom sploh znašla. Ekipa je bila zelo profesionalna, vsi so se po najboljših močeh trudili opraviti svojo nalogo, v takšnem vzdušju pa zlahka postaneš bolj siguren vase. Največji izziv je zame predstavljalo povezovanje z igralcem, ki nastopi kot moj fant.
Ali je kemija nastala?
Na to vprašanje morate odgovoriti sami. Vsekakor sva se razumela in se med snemanjem zabavala, o vašem vprašanju pa mora soditi občinstvo.
Meniš, da je tradicionalni pogled na žalovanje, kakršen je prikazan v filmu, značilen zgolj za ruralne dele Bolgarije?
Zagotovo ni značilen za celotno državo, ampak predvsem za podeželane. Večina mladih zapusti ruralna območja in odide v mesta — torej sledijo Lorini poti. Ne vem, ali sta opazila, a izpostavila bi, da imajo mladi v filmu novejše računalnike in pametne telefone in so na tekočem glede dogajanja po svetu. Pogosto imajo tam mobitele tudi babice, nekatere celo Facebook ali Skype, preko katerih se pogovarjajo s svojimi otroki. Ravno prek teh socialnih omrežij so te izvedele o filmu, še preden smo jih poklicali.
Ali obstaja kakšen problematičen aspekt te družbe, ki v filmu ni omenjen? Proti čemu se mladi v Bolgariji upirajo?
Upirajo se proti enakim stvarem kot ostali mladostniki. Država ima težave, seveda, ampak zdi se mi, da so te prisotne tudi drugod.
So mladi v Bolgariji bolj podobni Lori ali Eleni in Todorju?
Mladi v Bolgariji so različni, vsem omenjenim likom so vsaj do neke mere podobni. Morda gre pri Lori za nekaj bolj specifičnega, saj ima svojevrstno moč, ki je ne premore vsak mlad človek.
V filmu je daljši kader s pojočimi starejšimi ženskami. Je do tega prišlo spontano?
Da, to je povsem pristen posnetek. Medtem ko smo snemali prizor v krčmi, so bile te ženske nekoliko ljubosumne in so se zato posedle na klop na drugem koncu vasi ter pričele s petjem. Eliza se je odločila, da bi bilo to zanimivo posneti in tako smo to potem tudi uvrstili v končno različico filma.
Se v zvezi s dotičnimi starejšimi ženskami spomniš še kakšne anekdote?
Trenutno se spomnim le prizora, v katerem se nemški turist sreča s starejšimi ženskami. One so sedele na klopi, režiserka pa jim je povedala le to, da se bo zdaj zdaj prikazal tujec, ki bo iskal trgovino, in jim dala napotek, naj se pogovarjajo z njim. Celoten pogovor je trajal dobrih 40 minut (smeh) in zdelo se mi je, kot da so se brez poznavanja jezika med seboj bolje razumeli, kot pa mi, ki govorimo isti jezik.
Za konec, ti je tukaj všeč?
Zelo. Tudi festival je čudovit. Kamorkoli bom šla, ga bom omenila, širila njegov sloves. V Sloveniji sem drugič. Prvič sem obiskala le Postojnsko jamo. Zagotovo pridem v Ljubljano še med poletjem, ker mora biti takrat tukaj zelo lepo.