Reperka in aktivistka Sonita zaradi vojne z družino pobegne iz Afganistana v Iran. V njihovi kulturi velja tradicija prisilnih porok, na kar Sonito venomer opozarja njena mama. Da so deklice tržno blago, repa tudi Sonita.

Sonita (Rokhsareh Ghaemmaghami, 2015)

Režiserka Rokhsareh Ghaemmaghami v filmu pove, da je želela posneti le resnico, s čimer se postavi v pozicijo opazovalke Sonitine zgodbe. Gre za njen režijski pristop – kamera iz roke v prvem delu filma le beleži dogajanje. Kljub temu dokumentarec na trenutke deluje kakor igrani, saj Sonita, njena mama, vrstnice in drugi v določenih prizorih govorijo hitro in zgoščeno. Zrežirano deluje na primer kader, ki na svoji levi polovici prikaže kuhinjo, v kateri se mama pogovarja s prijateljico o hčerkini usodi, medtem ko se Sonita (v desni polovici kadra) naslanja na zid ob odprtih vratih in zre v objektiv.

Drugi del filma zaznamuje avtoričina intervencija – Sonitini materi plača 2.000 dolarjev, s čimer Soniti omogoči 6 mesecev svobode. Če tega ne bi storila, bi mati Sonito prodala in tudi filma ne bi bilo. Tik pred njeno odločitvijo se v vidnem polju pojavi celo snemalec zvoka, ki poda svoje (sicer odklonilno) stališče o njeni nameri. Na ta način se film dotakne vprašanja, v kolikšni meri se sme dokumentarist vmešati. Režiserka ne le intervenira, temveč postane celo ena izmed protagonistk. Kljub temu, da se Sonita pri repanju opira na spornost afganistanske tradicije prisilnih porok, se je film le dotakne. Sonita je navihujoč prikaz deklice, ki v težkih razmerah uresniči svoje sanje.