Rdeče superge
Dubravka Turić se že v svojem prvencu Belladonna (2015) ukvarja z medosebnimi odnosi, ko prikaže posameznikovo dojemanje mimoidočega. V svojem drugem filmu Češnje (Trešnje, 2017) obravnava družinske odnose in prikaže tujost med najbližjimi.
Najstnika Vanja in David že od malih nog ves čas tičita skupaj: imata svoje skrivno mesto, enak tatu, za katerega nihče ne ve, in sanjata o skupnem pobegu v Berlin. Njuno prijateljstvo ni po godu Davidovim staršem, po vasi se namreč šepeta, da sta par. David mora zato poletje preživeti v stričevi trgovini pod strogim nadzorom stričevega očesa. Bratovega odhoda se spominja mlajši brat Jakov, ki se zaradi njegove odsotnosti dolgočasi. Komaj čaka nedeljske obiske, čeprav je David vedno slabe volje. Kljub temu da se starejši pred njim obnašajo, kot da je vse v redu, Jakov razume, kaj se dogaja. Kako krivični so, izpove tudi v enem izmed svojih spominov, ki jih skozi film niza v off-u. Ko se v bran bratu stepe z vaškimi otroki, starša kaznujeta Davida. Panoramski prizori hribovite pokrajine zaledja Šibenika z divjim rastlinjem in visoko posušeno travo ponazarjajo hladen in strog odnos, ki ga do sina goji predvsem oče. Davidovo hrepenenje po pobegu simbolizira statični prizor letala na nebu, tragičnost situacije poudarja glasba z dolgimi monotonimi zvoki violin in klavirja.
Kakšen je odnos med fantoma, film ne razkrije, o Vanji se doma ne pogovarjajo. Komunikacija v družini je na splošno zelo skopa, starša redko prideta dlje od praznih izrazov, kot so očetova modrost, kako pomembno je, da sin služi svoj denar, ali pa mamina vprašanja, ali sin dovolj je. Vaške govorice bolj kot Vanjo in Davida motijo njiju. Ko fantoma prepovesta druženje, povzročita še večji odpor. Fanta napravita samomor.
Češnje v svojih zamolklih barvah prikažejo omejeno miselnost, ki je na območju Balkana še vedno zelo prisotna. Če se starša s sinovoma razumeta v otroštvu, se najstniku ne znata približati. Vzgajata s trdo roko, s čimer naj bi sinova na dolgi rok utrdila in pripravila na življenje. Ko si Jakov izbere enake živo rdeče čevlje kot Vanja in si s kemičnim svinčnikom nariše enak tatu, se preminulemu bratu poskuša približati. Podobne odtujene odnose, ki čakajo tudi njega, narekuje zadnji prizor – privid, v katerem sledi bratu in njegovemu fantu, ki se oddaljujeta.