Samoizolacija zaradi nevarnosti »mainstreama« v ozračju
Ljubezen, ki jo v animiranem filmu Cloé Van Herzelle (2019) istoimenska likinja goji do filma, je strastna sila, zaradi katere se je prisiljena odpovedati zunanjemu svetu. Le tako lahko sledi svojemu poslanstvu ohranjanja starih filmov, ki postane njena popolna esenca.
V podzemlju, katerega izoliranost omogoča konzerviranje filmov, lahko namreč ustvari predrugačen svet, ki jo ščiti pred tistim zunaj. Spremenjene vrednote njene družbe, ki ne ceni več njej ljubih filmov, izdaja umetnost in se usmerja le v dobiček, so jo prisilile v žrtvovanje realnosti. Razkroj te realnosti začnemo postopoma opažati, ko se z njo spuščamo vedno globlje v podzemlje: edini vpliv zunanjega sveta, ki pretresa njen svet, je zvok, ki spominja na železniški promet. Poleg zvoka močno atmosfero filma ustvarja uporaba velikih planov, ki vzpostavljajo občutje intime, ki v Cloéin svet vleče tudi gledalca. Liričnost velikega plana film dosega prek podob Cloénih rok, ki z natančnostjo in eleganco skrbijo za filmski trak, ter podob postaranega obraza, njenih oči in gub, ki ji dajejo vtis človeškosti in topline. S prikazi Cloéinega ravnanja s filmskim trakom pa na dan pride tudi senzualna, skoraj erotična plat njenega osebnega razmerja s filmom. Pri tem je pomembna tehnika animiranega peska, ki vsem tem potezam in podobam vdahne življenje ter tako zagotovi čutno povezanost pripovedovalke z gledalcem. S prekinitvijo, ki jo povzroči uporaba daljnega plana, pa se spremeni atmosfera in z njo tudi filmski jezik.
Kljub izolaciji, kamor se je morala umakniti, Cloé na zunanji svet ne more popolnoma pozabiti. Dražljaji s površja motijo njen prostor in ga počasi uničujejo, sama pa se oprijema imaginarnih telefonskih pogovorov in se pripravlja na projekcijo filma za ljudi, ki nikdar ne bodo prišli. Prej idilični kadri se podaljšajo in ritem pripovedi pokaže, v kakšnem svetu se v resnici nahaja: samotarska idila pridobi drugačno ozadje. Posledice motenj zunanjega sveta, ki počasi uničujejo njen svet, postanejo bolj opazne in daljnosežne; njena realnost začne razpadati. Rutina, ki jo je oblikovala, je služila kot nekakšen mehanizem, s katerim je želela ohraniti lasten razum in svojo človeškost.
Kljub trdni strukturi sveta, ki ga je Cloé zgradila, obstajajo splošni zunanji dejavniki, kot je čas, ki so močnejši. Tako že sama simboličnost peska opominja, da čas postavlja meje, ki pa jih Cloé za svojo ljubezen noče sprejeti in se tako potaplja vse globlje vase, v iskanju varnega prostora, kjer bi se lahko večno ohranjala njena ljubezen.