Spomeniki človeštva
Celovečerni film Zadnji in prvi ljudje (Last and First Men, 2019) je režijsko delo islandskega skladatelja Jóhanna Jóhannssona. Film je posnet na 16-mm črno-bel filmski trak. Zgodba izhaja iz istoimenskega romana britanskega avtorja Williama Olafa Stapledona. V futurističnem znanstvenofantastičnem delu pisatelj opisuje usodo človeštva, ki je na robu izumrtja. Konec civilizacije se neizogibno približuje, glas naratorke Tilde Swinton ljudi iz preteklosti nagovarja iz 2 milijardi let oddaljene prihodnosti. Sporoča jim, da se je zgodila katastrofa, življenje pa počasi ugaša. V zapuščeni pokrajini samevajo le še mogočni monumenti bivše Jugoslavije.
Kulturni spomeniki se v samotni opustošeni pokrajini povezujejo z naravo in pričajo o nekdanji prisotnosti človeškega udejstvovanja. Njihova spominska in simbolična funkcija za človeka nima več prave vrednosti. Spomeniki kljub svoji statičnosti zaradi počasnega približevanja in oddaljevanja kamere in razgibanih kompozicij delujejo dinamično, živo, karakterizirano.
Dolgo trajajoče sekvence dajo občutek, da se pomikamo in počasi drsimo po formah. Totali nas vpeljejo v celotno podobo spomenikov, ki so umeščeni v apokaliptično pokrajino. Prikaz iz različnih perspektiv poudari mogočnost objektov in zajame njihovo razsežnost in raznolikost njihovih form v vsej njihovi veličini. Vidne impresije sovpadajo z razkošno klasično glasbo, ki povzdigne vzdušje in ustvari bogato in dramatično atmosfero. Doneči zvoki se stopnjujejo in se prilagajajo glede na pojmovan objekt. Tok glasbe sugerira počasno, postopno spreminjanje razpoloženja. Skozi detajle je gledalcu omogočen bližji pogled na teksture in materiale, na katerih je viden vpliv časa. Naravna svetloba na njih zarisuje kontrastne sence, zato so oblike videti abstraktno in poetično.
Spomeniki na trenutke delujejo kot okna z razgledom na nebo in mimobežne oblake. Oblačno vreme in lebdeče meglice, skozi katere občasno pronicajo posamezni žarki sonca, namigujejo na zadnji kanček upanja in optimizma. Žgoče sonce močno seva in človeštvo vedno bolj deluje kot nepomemben hip v kozmosu.