Ta-Taka Ta-Ka

2D digitalno risana animacija Nestor (João Gonzales, 2019) gledalcu približa razumevanje intenzivnosti obsesivno-kompulzivnih motenj prek zgodbe moškega po imenu Nestor, ki prebiva v svoji visoki in ozki ladji-hiši sredi odprtega morja. 

Njegovo življenje na ladji je polno opravil, ki so izvedena v urejenem zaporedju, pospremljena s specifičnim ritmičnim vzorcem (Ta-Taka Ta-Ka) in prikazanim stopnjevanim občutkom tesnobe. V tem ritmu mora zapirati omarice, soliti hrano, obračati liste knjige, nabadati hrano, celo urinira v ritmičnem vzorcu.

Poleg tega morajo biti vsi predmeti na svojem določenem mestu, kar pa mu otežuje nestabilnost ladje, v kateri pluje po odprtem morju. Potreba po urejenosti je jasno prikazana z uporabo dveh komplementarnih barv. Vsi predmeti so zelene barve, ko pa začnejo drseti s svojega določenega mesta, začne opozorilno utripati rdeča, ki nakazuje pravilno mesto, kjer bi se morali nahajati. Situacija je pospremljena z napetim in vedno intenzivnejšim zvočnim učinkom, ko ne stojijo na »svojem« mestu, s čimer začutimo Nestorjevo tesnobo.

Dinamika zgodbe se stopnjuje s podporo glasbenih učinkov, ki jih je animator João Gonzales ustvaril sam. Napeto vzdušje med neurjem na odprtem morju prehaja v neznosnost, prikazano z nestabilnostjo kamere, hitrim menjavanjem kadrov, polnih utripajočih rdečih in zelenih odtenkov ter s stopnjevanjem intenzivnih zvokov premikajočih se predmetov v prostorih ladje, ki začenjajo znan ritmičen vzorec: Ta-Taka Ta-Ka. S tem se tudi gledalec sam znajde v nemiru občutkov obsesivno kompulzivne motnje, saj se vzorec ne zaključi v celoti.

Ladijski prostori so po neurju razmetani, v zadnjem prizoru pa slišimo zvok sproščenega, neritmičnega uriniranja, kar bi lahko pomenilo začasno ali trajno zmago nad kompulzivno motnjo.