Ti prekleti baloni

Film Balon (Qìqiú, 2019) tibetanskega režiserja Peme Tsedna skozi unikatno harmonijo med dokumentarističnim in mističnim prikazuje življenje popolnoma običajne tibetanske družine, ki živi v skoraj idilični samoti tamkajšnjih planjav. Z domačimi, tradicionalno tibetanskimi interieri, pogosto osvetljenimi s toplo oranžno svetlobo sveč in štedilnikov na drva, nam Tseden ponuja intimen vpogled v življenje vsakdanje in sprva povsem srečne ter povezane družine. Čustvena vez z liki, ki se pripeti na neki transkulturni, povsem človeški ravni, pa tragično usodo družine le ojača.

Nesrečen konec je posledica glavnih tem, ki se jih film dotika – inferiorni položaj ženske in izguba nadzora nad lastnim telesom, seksualno zatrto okolje ter vprašanje mesta tradicionalne tibetanske kulture v moderni kitajski družbi, ki jo prav malo briga za reinkarnacije. Te tri teme se med seboj prepletajo in so soodvisne, oriše pa jih že naslov – balon kot napihnjen trebuh, nosečnost, neobvladanje lastnega telesa; balon kot napihnjeni kondomi, represivna tradicionalna družba; in pa balon kot neka luksuzna igrača, ki je zaradi revščine priložnostna. Če kontracepcija ne bi bila percipirana kot nekaj negativnega, sploh ne bi prišlo do nosečnosti, glavnega konflikta filma; če bi bila ženska zares emancipirana, njene odločitve ne bi bile sporne, in če ne bi imeli bodisi natalno represivne države bodisi tradicionalne vere, bi glavni konflikt prav tako propadel. Filma torej ne moremo dojemati kot treh posameznih tem, ki se na koncu združijo, temveč ga moramo razumevati kot preplet vseh.

Film problematiko ženske podrejenosti vpelje zelo subtilno. Ta se prvič zares pokaže v uokvirjenem kadru, kjer žena pove možu, da je noseča. V tem kontekstu je novica vse prej kot vesela, saj imata zakonca že tri otroke in bi bila za četrtega hudo denarno kaznovana, hkrati pa je mož trdno prepričan, da je otrok reinkarnacija njegovega nedavno umrlega dedka, njegovega očeta. Prizor je postavljen v okvir delno razbitega kvadratnega okna, razdeljenega na štiri dele. Mož se nahaja v desnem zgornjem delu in obeša kosti, ki so poklon dedu, v nekakšnem ritualu za očetovo dušo, žena pa se pripelje v levi spodnji kvadrant, s čimer se skozi kompozicijo prvič jasno vzpostavi razmerje moči oziroma, bolje rečeno, moške dominance.  Prizor, posnet skozi razbito okno, opozarja še na revščino, ki je eden izmed glavnih razlogov za sporno nosečnost. Zajetna kazen bi bila za družino večji finančni udar, kot bi ga premogla, saj morajo že tako za šolnino prvega otroka (od treh) vsako leto prodati ovco.

Ovce pa niso le brezpomenske živali, temveč vlečejo vzporednice s partnerskimi odnosi v družini. Moža že žena sama zaradi njegove potentnosti primerja z ovnom. To je vizualno poudarjeno v totalu, kjer mož in oven stojita drug pred drugim in se gledata. Naknadno je ta potentnost  skoraj tragikomično vizualno utrjena z žabjo perspektivo zadnjega dela ovna – torej njegovih testisov, ki jih kader tako na nek način poveličuje.

Nesrečna nosečnost se kljub vdoru moža in najstarejšega sina v operacijsko sobo konča s terminacijo. Žena posledično odide v samostan, da bi se očistila “greha” splava, mož pa z najmlajšima sinovoma ostane sam. Ne izvemo, če obžaluje izgubo žene, vidimo le, kako zasanjano opazuje balon, ki plava daleč, daleč stran.