Nevidni (Invisible, Lua Ribes Lopez, Elena Chiechio, Stella Hood, 2020)

Statičen prizor prazne beograjske ulice z zaprtimi trgovinami in praznimi izložbami pospremi glas v off-u, ki z obrazložitvijo, da ne gre za objektiven pogled, ampak za stvar mestne in državne politike, od katerih je odvisno umetniško in kulturno življenje, uvede v kratki film Nevidni (Invisible, Lua Ribes Lopez, Elena Chiechio, Stella Hood, 2020). Dokumentarni film, v katerem o svoji poziciji umetnika v Beogradu spregovorijo performerka Kia, kipar Dušan Božić in slikar Aleksandar Todorović, preveva duhamorno razpoloženje, ki ga poleg pojasnjevanja problematike poudarjajo tudi statični prizori praznega zimskega Beograda. Kot pravijo, je biti umetnik v Srbiji prej poslanstvo kot poklic, opravljaš pa ga v prostem času. Denar, ki ga dobiš, je namreč mizeren, lahko si vesel, če sploh je. Država kulturo razume po svoje – namesto, da bi investirali v razvoj umetnosti, pojmovanje kulture ostaja na ravni nacionalnih simbolov in grajenja spomenikov preteklim »herojem«, ki so s svojimi dejanji pripomogli k dobremu naroda. Medtem pa galerijski prostori podnevi, ko ni družabnih dogodkov, samevajo, umetniki ustvarjajo v svojih kuhinjah, prostora za razstavljanje in prodajo del skorajda ni.

Nasprotno protagonist dokumentarnega filma Oko Neaplja (L’occhio di Napoli, 2019) Nicolasa Guillauma, fotograf Dario, živi od prodaje svojih fotografij turistom. A znajde se pred dilemo – za prejemanje državne pomoči, s katero bi pomagal tudi svoji mami, mora prenehati s svojo dejavnostjo. Fotografija Daria obkroža že od malih nog – njegov oče je bil fotograf in ko je bil mlajši, ga je obiskoval v službi, kjer so mu njegovi sodelavci predstavili osnove fotografije, v šoli je veljal za umetnika in odkar je posnel prvo fotografijo, dneve preživlja, sprehajajoč se po neapeljskih ulicah, v iskanju zanimivih fotografskih motivov in podob. Največ pozornosti že od nekdaj namenja mačkam in galebom. Fotografija se je prikradla tudi v njegov vsakdanji govor, tako recimo s frazemom »šlo je hitro kot ekspozicija«, povzame svoj razvoj in učenje fotografiranja. 

Daria, ki ga po ulicah spremlja kamera iz roke, predstavijo tudi njegovi pogledi na motive in vsakdanji pomenki s someščani, s čimer avtor obenem skozi življenje domačina predstavi tudi Neapelj in njegov utrip. S podobno naklonjenostjo se avtorice umetnikom posvetijo tudi v prvem filmu. Če performerka Kia pozicijo umetnika v Beogradu opiše kot nevidno, kamera poskrbi, da tri protagoniste v filmu prikaže povsem nasprotno. Beleži jih od blizu, pogosto potuje po njihovih telesih in obrazih, opazuje jih z vseh strani, uporablja velike plane in detajle, predvsem se ustavlja na rokah, s katerimi ustvarjajo, od blizu prikaže tudi njihova dela. Z uporabo izostritve se igra s prispodobo nevidnega umetnika in jih v prizorih, s katerimi menja ostrost prvega in drugega plana, v katerem najprej izostri njihova dela ali pripomočke nato pa njih same, enači z lastno umetnostjo.

Kljub umetnikovi naklonjenosti do mesta oz. družbe, v kateri ustvarja, se zdi, da država te naklonjenosti ne vrača. Kot pripomni Todorović, se za bedno situacijo v Beogradu ne zmeni tudi nihče od zunaj, a zdi se, da je podobna situacija tudi v tujini, na kar nakazuje že Oko Neaplja, v katerem Dario v pomenku z drugim uličnim prodajalcem pripomni, da inšpekcija njegovega položaja ne bo razumela. Simptom podhranjene kulture in umetnosti je prisoten tudi pri nas, njen slab položaj pa se z ukrepi trenutne vlade le poglablja. Podobno kot v Srbiji tudi pri nas zaznamo površinsko dojemanje kulture kot poveličevanje ne le nacionalnih, ampak celo nacionalističnih simbolov in preteklosti v propagandne namene. Kulturna politika pa namesto vzpodbujanja ustvarjalnosti svoje delovanje posveča netransparentnemu razdeljevanju sredstev, menjavanju direktorjev kulturnih institucij, deložaciji kulturnih zavodov in vlaganju sredstev v gradnjo muzeja osamosvojitve. Za kritičnega umetnika, ki naj bi med drugim opozarjal na (ne)etičnost dejanj, ni prostora. Njegovo umetnost, ki svari pred uničevalnimi dejanji vlade, označujejo za sporno, med tem pa rasistične objave na socialnih omrežjih s strani državnikov postajajo del vsakdana, evropska poslanka se tako postavi na mesto kulturnega razsodnika in popularni narodnozabavni ansambel označi za edino pravo slovensko kulturo. Ob vsem tem se zdi ironično, da v družbenem spominu na koncu obstanejo le umetniki, uničujoči politiki pa izzvenijo kot muhe enodnevnice.