Avtorica Nora Štrbová v dokumentarni animacij Vrzeli (Mezery, 2020) predstavi razpad spomina na glitche, v angleškem naslovu pa dekonstrukcijo še dodatno poudari z razmaki med črkami (S p a c e s ). Štrbová skozi pogled svojega brata Simona prikazuje izgubljanje njegovega spomina zaradi možganskega tumorja (gliom hipotalamusa astrocitom).

Animacija vzpostavlja kontrast med 2D risano animacijo, ki predstavlja Simonov pogled, in bliskajočimi fotografijami, ki se nepričakovano in hipno pojavljajo znotraj 2D risane animacije. Te fotografije in kolaži predstavljajo vse, kar je ostalo od njegove realnosti: le bežen glitch v njegovem spominu. Izbira fotografij (npr. rentengenskih slik možganov) za trenutek glitcha ni naključna, saj izvemo da je bil Simon – poleg bobnov – strasten tudi glede fotografije. Tako se tudi bobni, ki sprva delujejo kot zgolj ritmični narativni dodatek animaciji, izkažejo kot prisotnost nečesa, kar je bilo za Simona bistveno. Tako bistveni deli njegove osebnosti, ki izginja z izgubo spomina, prihajajo na površje predvsem s formalnimi intervencijami.

Vrzeli (Mezery, 2020)

Simonovo stanje se manifestira skozi njegov pogled v prvoosebni risbi, ki potuje skozi prostore v hiši. Dezorientiranost povečujejo zgolj linijski obrisi prostorov brez detajlov, ki so prikazani na temnem ozadju. To spominja na breztežni prostor v vesolju, kar še poveča občutek odtujenosti, ali pa na šum starega filmskega traku.

Vesoljski vakuum preide v vakuum bele praznine brez zvoka, ko je Simon prikazan v kadi iz ptičje perspektive. Deli njegovega telesa, ki so vidni nad gladino, začnejo drseti vsak v svojo smer, pri čemer rotirajoče se gibanje glave, kolen in rok še poudari občutek njegove dekonstrukcije. A v trenutku, ko se zdi, da se bo povsem razpršil, se animacija vrne v prejšnji prvoosebni stil njegovega pogleda: če se je prej zdelo, da se bo Simon utopil v kadi, pa ta po spremembi perspektive zaradi sestrinega prihoda ne predstavlja več nevarnosti; zdi se, da je bolj šlo za nevarnost, da bi se utopil njegov um. 

Njegova odtujenost se iz 2D risane tehnike in občutka dezorientacije proti koncu filma pretvori v sekvenco fotografij in fotografskih kolažev. Komaj zaznavne fotografije iz prej omenjenih glitchev se pretvorijo v animirano sekvenco fotografij. Če na nekaterih glitchih vsebina fotografij ni bila vidna, se fotografije ob koncu filma povežejo v animirano sekvenco, kjer prikazujejo njegove spomine ali morda celo fotografije, ki jih je posnel sam brat avtorice, o katerem je posnela animacijo. Pri tem pa film ne razreši dileme, kaj točno se s Simonom zgodi, ali so fotografije ostanki njegovega spomina in v kakšnem stanju ta spomin sploh je.