Zgodovina ljubezni (2018) z mojstrsko filmsko govorico spomni na Malickov Čudežu naproti (To the Wonder, 2012), njena glasba pa na Wagnerjevo opero Tristan in Izolda iz Von Trierjeve Melanholije (Melancholia, 2011). Prosenc filma ne razume kot »ilustracijo zgodbe, ampak kot ustvarjanje filmske izkušnje skozi vse aspekte filmskega jezika,« ki so si med seboj enakovredni....
Impromptu (2015) se začne s koncem, ki vzpostavi nestrpno pričakovanje razlage le – tega. Film pripoveduje tragično zgodbo, polno skrivnosti. Filmska govorica je popolna. Neveden oče, čustvena mati, njen hladni ljubimec, s katerim ima otroka. Ta dolgolasi fant, ki misli, da je njegov oče mož njegove matere, se na platnu pojavi le za nekaj sekund. A vseeno deluje kot osrednji lik zgodbe, v kater...
Že sam naslov prvega celovečernega filma Sonje Prosenc nakazuje zakoreninjenost, ujetost in sorodstvene vezi. Družina oziroma dva sinova sta ujeta v hiši iz neznanega razloga. Dvorišče, na katerem se mlajši sin Veli igra, je zelo skromno. Sam preganja dolgčas z raznoraznimi igrami. Dan se vleče, noč se vleče in beli zidovi dvorišča na trenutke bolj kot na zapor spominjajo na psihiatrično bolniš...
Drevo (2014) je film, ki daje čutiti strah, še preden se pozna zgodbo, žalost, preden se vidi jok – gre za film, v katerem je nadvladala beda. Dolgi prizori, ki prikazujejo neskončno dolge dneve, pripomorejo pri dobesednem občutenju dolžine določenega časa. Film se deli na tri dele – tri različne poglede na isto stvar treh različno starih oseb. To so mama Milena in njena sinova, mlajši Veli in ...
Mračen, mrk, šokanten začetek filma da takoj vedeti, da to ne bo neka vsakdanja komedija, ki si jo ogledamo za izboljšanje osebnega počutja. Film pripisuje posebno moč pomenu družine. Žrtvovanje lastnega življenja za dobro najbližjih je redkost. Prikazane so tradicionalne vrednote do maloimetja, cenjenja in ljubezni do družine. Drevo je metafora večnosti in v filmu se vsi pomembni življenjski d...