Brez izhoda

Že sam naslov prvega celovečernega filma Sonje Prosenc nakazuje zakoreninjenost, ujetost in sorodstvene vezi. Družina oziroma dva sinova sta ujeta v hiši iz neznanega razloga. Dvorišče, na katerem se mlajši sin Veli igra, je zelo skromno. Sam preganja dolgčas z raznoraznimi igrami. Dan se vleče, noč se vleče in beli zidovi dvorišča na trenutke bolj kot na zapor spominjajo na psihiatrično bolnišnico. Situacija se grozljivo poigrava z duševnim stanjem družine.

Na dvorišču imajo kozo, ki deluje kot stalnica v filmu. Kader s kozo še poglablja monotonost in odraža grozo. Prekomerna prisotnost vedno istega prostora izpodrine dimenzijo časa. To se odrazi v zgodbi o palači in ukradenem času, ki jo mlajši sin Veli pripoveduje mami. Beli zid daje zunanjemu prostoru zelo veliko svetlobe, medtem ko je ljubši prostor starejšega brata Aleka temačno stanovanje. Nasprotje kaže, da Alek situacijo dojema bolj grozljivo in temačno, ali pa se samo zaveda, kaj se v resnici dogaja, saj je mlajšemu to prikrito. To nasprotje lahko tudi pooseblja zunanje in notranje čustveno izražanje likov. Zgodba se postopoma razkriva.

Film je sestavljen iz treh delov prikaza trpljenja vsakega člana družine. Veli trpi fizično ujetost na dvorišču, hkrati pa mu primanjkuje socialnega stika. Mati Milena ob nastali situaciji trpi še za izgubo moža. Občutke zadržuje pred sinovoma. Starejši brat Alek trpi zaradi občutka krivde. Zelo nazorni in čutno so posneti detajli rok in nog. Namesto besed spregovori obrazna mimika. Kadri so dolgi in dajejo občutek brezčasnosti in brezizhodnosti. Dnevi in noči se menjajo zelo hitro, medtem ko se liki komajda premaknejo.

Film je prežet s simboliko. Postopoma se izriše, da gre za pripadnike albanske kulture. Razkrije se tudi vzrok zaprtosti – krvno maščevanje druge družine. Mati je najmočnejši lik v filmu, hkrati pa zaseda najbolj varno pozicijo, saj imajo ženske v tej kulturi nižji status. Tako lahko hodi v službo, vendar se ji srce para ob misli, da so njeni otroci zaprti. Zbežati v drug kraj ne morejo, saj iz vseh kotov nanje prežijo.

Krvno maščevanje je v delu uporabljeno le kot okvir za prikaz občutka brezizhodnosti, ujetosti, tesnobe. Skrbno dodelani kadri in scenografija pripomorejo k dojemanju in poistovetenju z neznosnim občutkom. Večinoma neverbalna komunikacija in izražanje čustev s telesom pa poudarita notranjo stisko likov. Presunljiv je veliki plan Velija na koncu, ki ponazarja, da bodo dogodki v prihodnosti najbolj vplivali na njegovo življenje. To je njegovo izhodišče, zaznamovan je že od malega in travme ga bodo spremljale skozi celotno življenjsko popotovanje.