Z glavo obrnjen navzdol
Jasnin svet je skrivnosten in čuden, kot ji sam tudi lepo pove prijatelj Pero. Njene težave se odražajo skozi okolje. Jasna vidi luknje v stanovanju, sanja bizarne sanje in se pogovarja sama s sabo. Mogoče je svet vedno videla takšen. A posamezni detajli nakazujejo neke travme. Življenje v enobarvnih socialističnih blokih niso najstniške sanje.
Njeno razmerje z mamo se izrisuje, ko si Jasna predstavlja, da ji mama govori nekaj lepega. Prizori, ko se Jasna gleda v ogledalu, postrežejo z neolepšano realnostjo – Jasna je nenaličena, zgleda podhranjeno, njeni lasje so dolgi in redki z razcepljenimi konicami.
V filmu s kompleksno strukturo dajejo prizori, ki delujejo skoraj nepovezani, vtis preigravanja realnosti in halucinacij.