Antigona – obče ali posamezno
Mit o Antigoni, ki se kljub kraljevi zapovedi odloči za pokop izdajalskega brata Polinejka, s čimer zavrne človeške, da bi izpolnila božje, zakone, je skozi zgodovino vzbudila mnoge teoretske premisleke in bila podlaga za mnoga dramska dela. Najbolj znana med njimi je Sofoklejeva tragedija, v kateri Antigona smrti navkljub ostaja zmagovalka; ne prepusti se krutemu vladarju Kreonu in neuklonljivo izvrši »edino pravilno« etično dejanje. Zaradi Sofoklejeve tragedije so njun odnos skozi zgodovino pogosto interpretirali kot nasprotje med človeškim in božjim oz. med človeškim in naravo. O tem odnosu poleg Kierkegaarda, Lacana, Butler in Agambna premišljuje tudi Žižek, ki v svoji istoimenski drami sooči tri potencialne možnosti in posledice razrešitve konflikta med Kreonom in Antigono. Njegovo delo je podlaga igrano-dokumentarnemu eseju Antigona – kako si upamo! (2020) Janija Severja.
Sever v filmu razrešitve uprizori v črno-belem igranem delu, v katerem igralci na setu s pretirano dramsko igro recitirajo besedilo. Dejanja pospremi Žižkova razlaga, ki tragedijo veže na zgodovinske dogodke. Posamezna dejanja in trditve, s katerimi Žižek zavrača čistost in etičnost Antigoninega dejanja ter pravo žrtev vidi v Kreonu, ki bo ne glede na odločitev ostal krivec, ponazarjajo dokumentarni posnetki novejše zgodovine in sodobnosti.
Trije načini razrešitve Žižkove etično-politične vaje kažejo na odnos trojice Antigona – Kreon – zbor: v prvem film sledi Sofokleju – Antigona izvrši zadano dejanje, vzame si življenje, za njo tudi Hajmon, njen zaročenec in Keronov sin. V drugem Antigona in Kreon sprejmeta kompromis, pri čemer zaradi izjeme, ki jo Kreon naredi s pokopom Polinejka, Kreona in Hajmona ubije ljudstvo. V tretjem ljudstvo, ki ga predstavlja zbor, prevzame konflikt v svoje roke ter ga razreši z odstavitvijo in usmrtitvijo obeh. Arhivski posnetki se nanašajo na posamezna dejanja protagonistov, ki izpostavljajo določene konflikte – na primer na eni strani pretekle boje za emancipacijo in kulturno revolucijo, na drugi pa sodobnejše shode desničarskih populistov, posnetke ob ustanovitvi Evropske unije in seje ob kasnejšem sprejetju Brexita, propad ekosistemov in bančnike, ki razglabljajo o neskončni ekonomski rasti. Žižek, ki ga avtor s postavitvijo pred črno ozadje s frontalno lučjo želi prikazati kot grškega modreca, pri tem opozarja, da vsako naraščanje konservatizma (v Evropi) nastane kot odraz prejšnjih tendenc k emancipaciji in obratno, zdi se, da gre torej za dva protipola, ki spominjata na odnos med Kreonom in Antigono.
Zanimiva se zdi vloga zbora, ki pogosto zavzame navidezno nepomemben element v ozadju. Ob vsaki izmed prvih dveh možnosti se postavi na stran enega izmed protagonistov, po storjenem dejanju pa se obrne proti, dokler stvari ne vzame v svoje roke, pri čemer se postavi vprašanje, ali Kreon in Antigona želje zbora sploh razumeta ali jih le prilagajata lastnim koristim. Vsake toliko pride do tretje možnosti, ko ljudstvo prevzame oblast.
Zdi se, da sopostavitev arhivskih posnetkov, Žižkovega komentarja in rekonstrukcija prizorov njegove drame nakazujejo na to, da družba skozi zgodovino izmenično zavzema eno izmed treh možnosti razrešitve konflikta, ki bi ga lahko interpretirali tudi kot konflikt med izbiro občega pred posameznim ali posameznega pred občim.