Stari vaščani v novi dobi

Dokumentarni film Gmajna (2019) je nastal kot praktično magistrsko delo študenta Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Sebastiana Koreniča Tratnika, sicer diplomiranega filozofa in umetnostnega zgodovinarja.

Film prikaže cikel portretov starostnikov s slovenskega podeželja, ki se soočajo s spremembami, ki jih v njihovo življenje prinaša moderni svet, tako drugačen od njihove mladosti v nekdanji Jugoslaviji. Med drugim je izpostavljeno razvrednotenje domačega kmetijstva in zapostavljanje položaja malih kmetov s strani sodobne kmetijske politike – »ko je bil Tito, smo imeli vsi za delat«. Starajoči se kmetje se počutijo prepuščene sami sebi, pri čemer jim nasproti stojijo še vse pogostejše podnebne spremembe.

Razlike med preteklostjo in sedanjostjo ponazori kontrast med dolgimi kadri idilične mirne pokrajine na eni strani in glasnimi zvočnimi intervencijami, predvsem hrupa avtoceste in moderne kmetijske mašinerije na drugi. A film se ne omeji le na črno-belo razdvajanje med podeželjem in mestom ter tradicijo in modernostjo, temveč nameni prostor tudi prednostim in slabostim vsake od strani. Skozi pogovor izvemo, da je bilo šolanje otrok iz kmečkih družin deležno veliko manj spodbude kot danes, saj se je od njih na prvem mestu pričakovala predvsem pomoč na kmetiji. Z industrializacijo in gospodarskim razvojem pa je prišlo do spremembe vrednot tudi na podeželju, kjer so izobrazbi kot sredstvu za večjo neodvisnost in bolj gotovo prihodnost začeli dajati večji pomen.

Še eden od kontrastov, čeprav na prvi pogled ne najbolj očiten, se skriva v izboru prebivalcev vasi, ki v filmu z intimnimi pričevanji delijo svoje poglede na življenje in delo na podeželju. Medtem ko je vsem skupen način bivanja, vsakodnevna opravila in obveznosti, povezane z delom na kmetiji, pa vsakega od njih zaznamujejo posebne osebnostne lastnosti, ki rušijo stereotipe o starih vaščanih in brišejo meje med prebivalci urbanih in agrarnih območij. Med slednjimi najbolj izstopa razmišljujoči gospod, ki kljub častitljivi starosti ne ohranja le mladostnega videza – »nihče mi ne verjame, da jih imam že 69« – ampak tudibistro glavo. Iz njegovega pripovedovanja o svoji nenavadni usmerjenosti vase, potrebi po refleksiji, radovednosti in ljubezni do branja, je čutiti odprtost in razgledanost, ki ju stereotipično redko povezujemo s prebivalci podeželja.

Prebivalci Gmajne delo še naprej opravljajo z enako zavzetostjo in veseljem kot prej, namesto jeze in žalosti pa opazovanje preobrazbe domačega okolja bolj zaznamuje sprejemanje in zavedanje o iztekajočem obdobju kot le enem od sestavnih delov življenja.