Gmajna (Sebastian Korenič Tratnik, 2019)

Zgodovina vasi Gmajna je zgodovina vse intenzivnejšega propadanja, podrejanja mestu in nezmožnosti sledenja pospešeni urbanizaciji in razvoju tehnologije. Ob prehodu iz mesta na podeželje se lahko obiskovalcu zazdi, kot da je uporabil časovni stroj in odpotoval v preteklost. Film z istoimenskim naslovom Gmajna (2019) režiserja Sebastiana Koreniča Tratnika prikaže življenje v vasi skozi intimne pripovedi starejših vaščanov.

Kamera skozi film ostaja statična, kar priča o ekvivalentni statičnosti vaškega okolja, kamor avtor postavi dogajanje. Dinamiko ustvarjajo subjektivne izpovedi oseb, ki delujejo kot fragmentirane rekonstrukcije spominov in razmišljanj o neposrednem okolju, kot tudi širši družbi. Nastopajoči pripovedujejo o vojnih časih, spremembah, politiki, današnji mladini, veri … Ker vsak izraža svoja subjektivna občutja o določenih tematikah, film spremljajo mešani občutki nostalgičnosti, sreče, brezupnosti in žalosti. Govor je pogosto pospremljen s prizori ljudi pri opravilih, ki dajejo vpogled v naporno življenje starejšega prebivalstva na vasi. A kljub različnemu dojemanju sveta se zdi, da je nastopajočim skupna nezmožnost dojemanja pospešene sodobnosti in ujetost v času. To se pokaže že v uvodnem delu filma, kjer osebe problematizirajo novozgrajeno avtocesto, ki je presekala pokrajino in mnogim omogočila pospešeno mobilnost, a hkrati otežila nekatera življenja in razdrla skupnosti v njeni neposredni bližini. Bobneči zvoki avtomobilov vdirajo v prostor miru, njihovo hitro gibanje predstavlja kontrast počasnemu življenju vaščanov.

Poleg nastopajočih subjekt filma postane tudi pokrajina, ki jih obdaja in jim neposredno zagotavlja eksistenco. Prehode med različnimi osebami in kraji zavzamejo serije panoramskih posnetkov polj, gričev in gozdov, ki zaradi zbledelih barv delujejo izrazito poetično in spokojno. Daljni plani se spremenijo v velike plane zgaranih rok in obrazov, ki prav tako spominjajo na svojevrstne griče, ki jih oblikuje čas. Oblikuje se asociacijska povezava med statiko narave in vaščani, ki drug drugega recipročno zaznamujejo. Zgodovina posameznika se tako ne predstavlja samo skozi njegove kaotične spomine, ampak se vpisuje tudi v telo, ki ga preoblikuje in si ga podreja. Gube, grbasta hoja in utrujene oči postanejo sredstva ekspresije, ki pospremijo besede in jih hkrati presegajo.

Film je portret življenja na vasi, ki v ospredje postavi starejše prebivalstvo. To ni več zmožno dohitevati tempa sodobnosti in vseh sprememb, za katere se zdi, da gredo kot avtocesta mimo vasi in jo hkrati neposredno prizadenejo.