Govoreče glave ali Odpotovanje generacije

Cesta zavetje nemirnih ljudi
izginja in skozi stopinje drsi
ko odhaja in glasna obzorja rodi
tihe roke neštetih ur pijejo svet neznan
prav tam na cesti
med klasjem hitečih ljudi,
ki živijo brezčasne trenutke glasov,
ko letijo po stezah stoletnih sledi.

Za razliko od skoraj istoimenskega prvenca grajskega trubadurja viteškega slovesa se Odpotovanje (2020) Petre Seliškar, režiserke dokumentarnega filma o Ježku (Moj narobe svet, 2016), ukvarja z generacijo, ki je zaznamovala, še bolj pa bila zaznamovana s, kot pravijo, eno prvih in še do danes verjetno najboljšo kantavtorsko ploščo pri nas. Posneta ob zvokih lutnje in slabo zatesnjenih pip, prelomna plošča prelomne generacije. Hipi generacije, generacije kontrakulture, z dolgimi lasmi in poraščenostjo povezane generacije, ki nas skozi tragično drugoosebno pripoved, bolje rečeno pričevanje o liku in delu/življenju in ustvarjanju Tomaža Pengova, pelje po poti spominov na čase mladosti in popotovanj. Čase jugoslovanskih pasošev in študentskih potepanj po brezčasni Grčiji. Spomini, neutrudni sopotnik minljivosti, odzvanjajo, Tomaža ni več med nami. Odpotovanja (1972) so za razliko od nas brezčasna, stojijo zase. Težko jih primerjamo s čimerkoli prej.

Ostali so nam torej spomini, vendar to niso spomini Tomaža Pengova. Prav sredi spominjanja generacije je bil preveč tih in odmaknjen za kamere/občinstvo. Malo je arhivskih posnetkov. Na koncerte je pogosto prišel v zadnjem trenutku ali pa sploh ne. Občinstvo pa ga je čakalo, tudi pivo mu je rado kupilo, da so ga imeli, vsaj tistih par trenutkov, zase. Glas apolona na 12-strunski kitari.

To ni film o plošči, to je film o Tomažu.