Blišč in beda postsocializma

Zemun, Beograd, republika Srbija. Ko večina ljudi, ki sta ji vsaj približno poznana kontekst in zgodovina razpada federativne Jugoslavije, sliši te besede, jih najprej asociira z organiziranim kriminalom, nacionalizmom, nasiljem, predvsem pa po Zemunskem klanu, kriminalni združbi, ki je bila bazirana v istoimenskem naselju ter v devetdesetih praktično vladala Srbiji. Njen vpliv je bil tako močan, da so leta 2003 celo atentirali takratnega srbskega premierja Đinđića, ki se je s svojimi politikami odločil stopiti organiziranemu kriminalu na prste. Tako je po razpadu federacije ta beograjska občina postala asociirana s kriminalom, nasiljem in marginalizacijo. A devetdeseta so že zdavnaj mimo, klan je bil razbit, njegovi voditelji zaprti, stara slava predmestja pa je ostala zgolj bled spomin starejših generacij. Vsaj tako je videti, če se danes sprehodimo skozi Zemun. Nikjer mafijcev, ki bi se po soseski vozili v dragih avtih prestižnih znamk, ali tolp, ki bi z nasiljem strahovladale ulicam. Zgolj navadni ljudje, ki živijo navadna življenja. Čeprav so to življenja brez prihodnosti.

To tudi skuša prikazati dokumentarec Jelene Maksimović in Dušana Grubina Taurunum Boy (Taurunum je ime za rimsko naselbino, ki je stala tam, kjer danes stoji Zemun, hkrati pa tudi ime njihove navijaške skupine) iz leta 2018. Kamera spremlja življenja in prigode skupine mladostnikov na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Spretno ujame trenutek življenja postsocialistične realnosti. Kakšna pa ta sploh je? S čim se ukvarjajo novejše generacije, ki vojne niso občutile na lastni koži? Na prvi pogled izgleda, da je njihovo življenje precej običajno. Čas si krajšajo z uličnimi športi, nedolžnim mladostniškim vandalizmom, z družinami praznujejo rojstne dneve ali pa tuhtajo, kaj bodo po zaključku osnovne šole. A ko odkrijemo tančico »normalnosti«, vidimo, da čeprav ta generacija vojne ni izkusila, še kako čuti njene posledice. Njihova realnost je prazna, na videz brezizhodna, prihodnost pa v najboljšem primeru nejasna. Temu je komplementarna tudi kinematografija: poslužuje se dolgih totalov, ti pa zajamejo tudi tiste spremembe v telesnih govoricah likov, ki se jih s klasično montažo ponavadi odreže. Tako imamo na primer ob zbijanju šal in zajebavanju ob košarkaškem igrišču priložnost videti tudi obrazno mimiko, ko je šale konec – izraz likov se skoraj zmeraj zresni, postane prazen in negotov. Izvrstna je tudi uporaba mnogih dolgih, statičnih kadrov brez dialoga, ki na gledalca delujejo skorajda mučno. Tako kot je pod površino mučna realnost tistih, ki so jim generacije pred njimi vzele prihodnost ter jih potisnile v margino. Čas si krajšajo s praznimi aktivnostmi, saj si prihodnosti ne znajo niti predstavljati. To tudi nakaže prizor, v katerem se oče enega izmed najstnikov skuša s sinom pogovarjati, kaj ga sploh interesira, sin mu pa odgovori: »Interesira me da blejim i da ne znam ništa.« Njihova življenja niso nasičena z nasiljem, drogami in alkoholom, kot bi na prvo žogo lahko stereotipno pričakovali. So preprosta, prazna življenja mladostnikov brez prihodnosti, neslaven blišč prejšnjih generacij pa zgolj nek oddaljen spomin, o katerem lahko samo sanjajo. Ali pa ga na svojevrsten način doživljajo skozi vseobkrožujočo popularno kulturo, ki prav ta blišč v neskončnost perpetuira in glorificra.

Generacija, ujeta v bedo post-tranzicijske realnosti, tako ne more nič drugega, kot da motor prestavi v prosti tek in pusti, da ga ta pelje v neznano. Tako film izvrstno ujame njihov vsakdanjik, je zgolj slika nekega prostora v trenutku, v sedanjosti, za katero se zdi, da bi lahko trajala večno.