Boles ali iluzija

Zares težko je z animiranim filmom, še posebej s stop-motion tehniko, prikazati čustva. Še težje je vzbuditi čustva pri gledalcu. Špeli Čadež to odlično uspeva s pripovedjo o mladem pisatelju in njegovi sosedi, prostitutki z namišljenim zaročencem. Zgodba je postavljena v temačnem, pustem mestu, polnem smoga.

Lutke, s katerimi je bi posnet film, so zelo natančno izdelane in za trenutek dajejo občutek, da je to resnični film, saj so (lutke) tako pristne in resnične. Tudi pri zvoku avtorica ni skoparila. Sinhronost gibanja slike in zvoka pa filmu omogočata pestrost, s katero pritegne.

Iluzija, v kateri se znajdemo, je plod domišljije osrednjega lika, mladega pisatelja, ki se v svojem osamljenem življenju postavlja v situacije, tako resnične kot popolnoma »nemogoče«. Fantazije, ki jih doživlja so najverjetneje plod stanja njegovega duha. Film zavede predvsem zaradi odnosa med glavnim likom in njegovo pravzaprav namišljeno sosedo, za katerega bi pričakovali, da bi bil nekoliko bolj ljubezenski in ne toliko nasprotujoč. A prav slednje, neujemanje likov gledalca prepriča v resničnost odnosa, ki ga ni.

Konec je povsem nepredvidljiv in hkrati veliko presenečenje. Skoraj nemogoče se zdi prikazati tako lutkovno poosebitev, kot jo v filmu Boles doseže avtorica Špela Čadež.