Brata Grimm v novi podobi

Po dolgem sušnem obdobju mimoidoči starec obupanemu mlinarju ponudi priložnost večnega izobilja in blaginje v zameno za vse, kar se nahaja za njegovim mlinom. Obubožani mlinar brez premisleka sprejme priložnost, ne da bi se zavedal, da po jablani za mlinom pleza njegova hči, zdaj že prodana hudiču.

Dekle brez rok (La jeune fille sans mains, 2016), prvi celovečerni animirani film Sébastiena Laudenbacha, je animirana adaptacija manj znane istoimenske pravljice bratov Grimm. Skicirani liki in gmotna barvna ozadja delujejo kot Matissove barvne sheme. Podobe likov spominjajo na minimalistične japonske slike s črnilom.

Hudič drži svojo obljubo in mlinarju poleg vode v izobilju podari tudi zlato, ki teče po mlinu, v zameno pa zahteva njegovo hči. Naroči mu, da je ne sme umivati, saj je po srcu preveč čista, da bi jo lahko odpeljal s seboj. Pred jablano, ki postane dekličino prebivališče, mlinar postavi neusmiljena psa čuvaja, ki raztrgata njeno mater, ko ji poskuša pomagati. Pri drugem obisku hudič od mlinarja zahteva, da ji odseka roke. Zaslepljen od zlata, uboga hudičevo besedo. Od obupa in strahu linije hčerinega telesa začnejo utripati, spremenijo se v nemirne čačke. Na koncu sprejme svojo usodo, odreče se svojim rokam in jih da očetu. Po izvršenem dejanju, razočarana odide daleč stran. Pot jo pripelje do princa, ki ji ponudi zavetje, vendar se v njeno življenje ponovno vmeša hudič.

Da bi ušla nevarnosti, sledi reki, ki jo po dolgem in napornem potovanju čez različne pokrajine, nakazane z barvnimi linijami in površinami, ki se menjajo in bledijo v ozadju, pripelje do majhne skrite hišice visoko v gorah. Končno si oddahne, njeno telo ponovno začne utripati, a tokrat mirneje. Obrisi njenega telesa počasi izginjajo, od podobe ostane le spokojen obraz. Nato se obrisi zopet pojavijo.

Laudenbach pravi, da pri risanju ni bil pozoren, kako tekoče so sekvence. Okolica pogosto le nakaže, izpostavi le najbolj izrazite površine in poteze. Prav nejasnost prehodov skupaj z živimi barvami daje animaciji posebno dinamiko. Zdi se, kakor da pokrajina živi in diha skupaj z liki.