Buñuel in njegov film
Španski umetnik Luis Buñuel skupaj s prijateljema umetnikoma Salvadorjem Dalíjem in Federicom Garcío Lorco predstavlja temelj španskega nadrealističnega gibanja. Po svojem prvencu in enem izmed njegovih najbolj znanih filmov, ki sta ga posnela skupaj z Dalíjem, Andaluzijski pes (Un chien Andalou, 1929), sta se umetnika uveljavila v intelektualnih krogih Pariza, ki je takrat veljal za prestolnico nove, moderne umetnosti. Film je botroval tudi temu, da ju je v krog podobno mislečih sprejel André Breton. Njun naslednji film, pri katerem naj bi se sporekla, Zlata doba (L’âge d’or, 1930), je v svoji motiviki in samosvojem prikazu cerkve šel predaleč ter pri publiki vzbudil ogorčenje, zaradi česar so Buñuelu v Parizu zaprli vrata. V brezizhodni situaciji je naletel na poročilo o revnem, nazadnjaškem ljudstvu Hurdi in ubral drugo pot – posnel je film Zemlja brez kruha (Tierra sin pan, 1933). Ekspedicijo v špansko gorovje na severni meji s Francijo je v celovečernem animiranem filmu Buñuel v labirintu želv (Buñuel en el laberinto de las tortugas, 2018) upodobil Salvador Simó.
Glede na to da je Buñuel zaslovel predvsem kot pripadnik nadrealističnega gibanja in da sta v naslovu animiranega filma besedi labirint in želve, ki bi si jih zlahka predstavljali kot motiva v nadrealistični umetnosti, bi pričakovali, da bo film po izgledu in tematiki sledil tovrstnemu gibanju, vendar se Simó upodobitve snemanja odročnega španskega področja loti povsem drugače. Ploskovita stilizirana 2D animacija, ki prikaže grobo, skalnato gorovje, kjer prebiva revno, lačno in pogosto bolno prebivalstvo, deluje realistično. Vsakemu pomembnejšemu dogodku s snemanja, na primer različnim tradicionalnim praznikom in nenavadnim, pogosto do živali krutim, običajem sledi prizor iz Buñuelovega dokumentarca, ki še poudari težko življenje v severnem gorovju, obupnost tamkajšnjega položaja poudari tudi melanholična orkestralna glasba.
Nadrealistične vložke avtor uporabi za upodobitev Buñuelove psihe in njegovih sanj, ki pod vplivom Freudove Intrepretacije sanj v nadrealizmu igrajo pomembno vlogo. Sanje, prikazane z najbolj znanimi nadrealistični motivi Dalíjevih slik, kot so sloni z dolgimi nogami in zlati metulji, prikažejo Buñuelovo potrebo po potrditvi njegove umetnosti, kar je posledica hladnega odnosa z očetom, strogim, tihim bogatašem, za katerega se, sodeč po sanjah, zdi, da svojemu sinu ni nikoli namenil lepe besede. Druga tema sanj je umetnikovo prevpraševanje svojega odnosa do nadrealizma. Razlog za to tiči v zapletenem odnosu z Dalíjem, ki je v nasprotju z Buñuelom hitro zaslovel, morda pa tudi v slabem sprejemu filma Zlata doba.
Snemanje Hurdov bi za Buñuela, otroka iz premožne družine, ki se je po mladostniškem boju proti buržoaziji, prežetim z boemskim načinom življenja, prvič soočil z revščino, lahko predstavljalo prelomno izkušnjo, a zdi se, da ostaja zvest filmu. Trenutki, ko s kamero beleži posameznike brez hrane ali zdravil, ki tako kot deklica v eni izmed vasi pogosto umrejo kar na ulici, naj bi ga prisilili k temu, da na svet gleda drugače, tako vsaj trdi, vendar že v naslednjem trenutku najhujše izmed dogodkov skonstruira kar sam. Ob prizorih ubojev živali ali tolažbe žalujoče matere ob smrti otroka, ki bodo dokumentarec naredili še bolj šokanten, se pojavi vprašanje Buñuelove želje po pomoči ljudstvu. Tudi v dokumentarcu Zemlja brez kruha glas v off-u razmere opisuje na šokanten, celo spektakelski način, ki daje občutek avtorjeve nadrejene pozicije. Čeprav naj bi Buñuel v enem izmed svojih nadrealističnih odvodov po smrti male deklice dojel, kako lahko zares pomaga, pa vseeno dokumentarec in avtorjeva vizija ostajata na prvem mestu, kar še potrdi epilog, ki se raje kot Hurdom posveti usodi filma. Kaj je Zemlja brez kruha pomenila za Hurde in njihovo prihodnost, se zdi za Simója drugotnega pomena. Pri snovanju filma je pomembno vlogo odigral Buñuelov sin Juan Luis, ki je Simóju v nizu srečanj razodel spomine na svojega očeta, kot povzame besedilo v festivalskem katalogu.