Za rdečo zaveso

Kratki animirani film južnokorejske produkcije z naslovom Vzvodi (The Levers, 2018) v režiji Boyoung Kim sooči s kruto realnostjo družbe, v kateri živimo in kjer si peščica lasti večino družbenega bogastva, manjšina pa je prisiljena živeti iz dneva v dan ter za preživetje početi marsikaj, tudi takšne stvari, s katerimi se na načelni ravni ne strinja.

Zgodba sledi revnemu moškemu, ki na ulici od neznanca sprejme ponudbo za delo. To se na prvi pogled zdi sanjsko, v stavbi na odročnem mestu v majhni sobici mora preko slušalk poslušati glasbo in v skladu z njo vleči različne vzvode. V zameno za to enostavno in kratko delo dobi izvrstno plačilo in ponudbo, da naslednji dan ponovi vajo. Vse se zdi lepo in prav, dokler nekega dne ne odgrne zavese, ki mu v sobici zastira pogled … pride do grozljivega spoznanja – vzvodi, ki jih vleče, so dejansko povezani z električnimi stoli, na katerih sedijo neznanci, ki jih poteg ročice usmrti, vse to se pa dogaja za zabavo bogate elite, ki ob jedači in pijači stavi, kateri izmed štirih moških bo tokrat preživel. Spoznanje moškega občutno pretrese in očitno je, da začne prevpraševati lastno početje. A eksistencialna stiska ga kljub temu prepriča, da si zatisne oči – oziroma, v tem primeru, zamaši ušesa – in zavoljo denarnega nadomestila nadaljuje z delom. Pri tem se počasi, a vztrajno začne spreminjati v svojega sodelavca, ki ga nadomesti vsakič ob koncu dela. Le-ta vozi drag avto, kadi cigarete in je popolnoma indiferenten do svojega dela.

Forma animacije izvrstno sledi zgodbi – detajlov je malo, kadri so preprosti in pusti, barve so osivele in pasivne. Svet, v katerega je postavljeno dogajanje, je kot nekakšna groteska, kjer ne obstaja nič drugega kot točno to, kar je potrebno. Star in razpadajoč avto, odročna stavba, kjer se bogati zabavajo na račun revnih, in trgovina z avtomobili, ki moškemu predstavlja možnost boljšega, polnejšega življenja. V zameno za to boljše življenje mora postati indiferenten do svojega dela in posledic, ki jih to prinese. Tako kot je tudi v resničnosti – večina se popolnoma distancira do svojega dela, kar prinese posledice za naslednje člene v verigi. Ne zanimajo nas učinki, temveč zgolj preživetje.

Film to nakaže precej očitno, saj na pladnju servira jasne znake in da pridemo do takšnega zaključka, skorajda ni potrebno razmišljati. V pustem in okrnjenem svetu, v katerem se zgodba odvija, jasno prepoznamo znake postopnega topljenja v indiferentnost protagonista – zamaški za ušesa, ki jih kupi, da ne bi slišal krikov umorjenih, cigareti, s katerimi se simbolično obda z dimno zaveso, celo pesem, ki jo na avtoradiu posluša, se imenuje »A cloud of smoke«. V pustosti njegove realnosti tudi zelo očitno izstopa rdeča barva – rdeč je tako avto, ki mu predstavlja pobeg iz sivega vsakdanjika, zavesa, ki mu zastira pogled na kruto realnost, tudi slušalke in čepki za ušesa so rdeče barve. Rdeča kot zelo močna, aktivna barva tako izvrstno reže v osivelo in pusto realnost, v katero je dogajanje postavljeno.

A vse to s sporočilom dobesedno postreže na pladnju. Ni treba globoko razmišljati, da bi dognali, kaj želi film povedati – četudi sporočilo gre v pravo smer. Če potegnemo črto, lahko rečemo, da film izvrstno prepozna inherentna protislovja in tenzije družbe, v kateri živimo, le način, na katerega jih prikaže, je morda preočiten.