Zvočni rezi
Po ogledu prvega sklopa kratkih animiranih dokumentarcev je nemogoče spregledati značilnosti, ki se ponavljajo iz filma v film. Njihove klišeje in prostor za inovacije v veliki meri determinira filmska zvrst, ki kombinira dokumentarno z animiranim.
Za razliko od posnetih dokumentarcev, kjer žanr observacijskega dokumentarca prevladuje, je med animiranimi dokumentarci, posnetih po principu muhe-na-steni, le malo. To je razumljivo, saj animacija – za razliko od posnete podobe – ne more beležiti dejanskega dogajanja pred kamero, ampak je delo animatorja neizbežna mediacija med profilmično realnostjo in podobo, ki z njegovim delom nastane. Zato se večina animatorjev z dokumentarnostjo spopada z uporabo intervjujev: izpovedi resničnih ljudi, ki po navadi retrospektivno pripovedujejo o pomembnih dogodkih svojega življenja v glasu v off-u, dopolnjujejo avtorjeve animirane podobe. Tovrsten način sopostavljanja zvoka in podobe v filmu ustvarja občutek hierarhije, kjer je celotna naracija zajeta v izpovedih glasu v off-u, medtem ko je naloga podobe pogosto le precej pasivno intervjuje dopolnjevati z ilustrativnimi in dekorativnimi rekonstrukcijami; tako še najbolj virtuozni vizualni animacijski prijemi na trenutke v številnih filmih izzvenijo le kot avtorjevi manierizmi.
Od filmov, ki na precej podobne načine preigravajo zgoraj navedene klišeje, se opazno razlikuje film Življenje je nekaj najlažjega (Das Leben ist eines der Leichtesten, 2019) švicarske animatorke Marion Nyffenegger. Sestavljen je iz izpovedi v off-u in spremljajoče animacije, podobo in zvok pa sopostavlja povsem nekonvencionalno.
Pet ljudi različnih starosti, nacionalnosti, maternih jezikov …, se v off-u spominja svojega otroštva. Ker poslušamo spomine ljudi, o katerih ne izvemo praktično ničesar, niti njihovih imen ne, je učinek intervjujev prej kot informativen abstrakten; iz konkretnih izkušenj lahko brez konteksta pogosto izluščimo le življenjske modrosti, aforizme, ki govorijo o staranju, spreminjanju in drugih klasičnih bivanjskih temah. Izpovedi spremlja izjemno estetska, črno-bela z ogljem risana animacija, ki intervjujev ne le ilustrira, ampak dopolnjuje. Čeprav je glavna vsebinska poanta v domeni jezika, pa deluje povezava podobe in glasu v off-u kot inverzna slika odnosa med podobo in zvokom v drugih – bolj konvencionalnih – filmih. Če je princip reza (povezava dveh prostorsko in časovno neodvisnih posnetkov) konvencionalno značilen za film, pa v filmu Življenje je nekaj najlažjega po principu reza deluje jezik: enemu stavku, spominu ali aforizmu brez posebne povezanosti sledi naslednji stavek, spomin drugega človeka, kot da bi bila povezana s filmskim rezom. Če glas v off-u deluje po filmskem principu nizanja posnetkov (v našem primeru stavkov ali spominov), pa se podoba v filmu Življenje je nekaj najlažjega principu reza v veliki meri izogne. Risana animacija, za katero bi po konvenciji pričakovali reze, v veliki meri deluje po principu, značilnem za jezik, in sicer kot nekakšen vizualen tok zavesti. Na risbi (ki velikokrat z intervjuji ni eksplicitno povezana) se avtorica osredotoči na nek del ali detajl, ki ga po principu vizualne asociacije z dorisovanjem in brisanjem razvija, dokler ni risba pred gledalcem povsem nova, s predhodno risbo povezana le preko subtilne vizualne asociacije. Risba postane v filmskem času tako povsem prožna, zmožna neskončnega širjenja, krčenja, rasti in izginjanja, ki ga omejujejo le avtoričine meje domišljije oziroma asociacij. Tako podoba, polna asociativne dialektike, z izjemno prefinjenostjo na polju vizualne zaznave emulira najbolj pretanjene mehanizme jezikovnih, vizualnih in miselnih asociacij. Podoba in zvok zato nista v hierarhičnem razmerju, kjer je funkcija podobe preprosto dekorativna, naloga zvoka pa narativna in vsebinska, ampak prek asociacij izmenično zahajata v konflikt in se dopolnjujeta.