Nesurrealistični Buñuel

»Mentalna masturbacija ne more spremeniti sveta,« se glasi eden izmed uvodnih stavkov animiranega celovečerca Buñuel v labirintu želv (Buñuel en el laberinto de las tortugas, 2018). Režiser Salvador Simó sicer ne pade v past, pred katero svari, a se ji namesto tega ogne v preširokem loku in se ujame v drugo zanko: svoj subjekt obravnava na popreproščen način.

Njegov 77-minutni animirani film prikazuje snemanje (psevdo)dokumentarca Zemlja brez kruha (Las Hurdes: Tierra Sin Pan, 1933). Gre za četrti film danes izredno priznanega francoskega avtorja, enega izmed utemeljiteljev nadrealizma, Luisa Buñuela. Z majhno ekipo se je podal v špansko regijo Las Hurdes: želel je zajeti življenje (natančneje bedo in revščino) tamkajšnjih prebivalcev, a je obenem dogodke za dramatični učinek tudi prirejal – zdi se, da je bil (denimo s krutostjo nad živalmi) kontroverzen zaradi kontroverznosti same.

Prav tega vidika obravnavanega dokumentarca se je Simó lotil na samosvoj način: pri nazornih prizorih (na nekatere je Buñuel naletel, druge je uprizoril) se je poslužil prepletanja dejanskih dokumentarističnih posnetkov in animiranega filma. Odločitev za uporabo filmskih posnetkov se morda skriva prav v kontrastu, ki ob tem nastane: nekajsekundni prehodi med formati so uporabljeni varčno in premišljeno, le pri odsekih, ki nekoliko pretresejo že v animirani obliki (padanje koz s pečine, odtrgana petelinova glava, na smrt bolen otrok) predstavljajo izostritev prikazanih brutalnosti. Trpljenja otrok in živali preprosta, dvodimenzionalna animacija ne bi zajela tako učinkovito, kot to uspe filmu; prikazane grozote so tako bolj poudarjene.

Na začetku filma je omenjen Andaluzijski pes (Un Chien Andalou, 1929), pri katerem je Buñuel sodeloval s Salvadorjem Dalíjem in očitno ni mogel iz njegove sence. Človek, ki ga junak občuduje, a ob njem občuti manjvrednostni kompleks, se skupaj z drugimi avtoritarnimi figurami pojavlja v njegovih sanjah. Te sekvence v realistične prizore vpeljejo surrealistične prvine. Podobe v sanjah so karikirane, kot je karikirano protagonistovo dojemanje oseb, ki se tam pojavljajo. Interakcije z njimi krepko zbijajo njegovo sicer grandiozno osebnost; njegove prošnje za očetovo pozornost denimo naletijo na gluha ušesa, saj slednji junaku ves čas kaže hrbet, kljub protagonistovim poskusom, da bi videl njegov obraz.

Kljub poskusom psihologizacije film Buñuela obravnava površinsko, »na prvo žogo« in se bolj bliža pop psihologiji. Ne seže dlje od klišejskih utemeljitev za njegovo ekscentričnost, ki jih sestavljajo predvsem ojdipovski odnos z materjo ter hladni oče, ki ga ni nikdar priznaval, kaj šele spoštoval. Razplet je temu podobno predvidljiv: junak ob koncu filma preseže lastno egocentričnost – zdi se, da občinstva noče prikrajšati za srečen konec.