Buñuel, poosebljena kontradikcija

V začetnem prizoru filma Buñuel v labirintu želv (Buñuel en el laberinto de las tortugas, 2018) je protagonist Buñuel prikazan v otroških letih s svojo družino. To je že podlaga za vse sledeče dogodke v filmu, saj predstavi njegove odnose z bližnjimi, ki motivirajo njegovo kasnejše obnašanje, nenadne čustvene obrate, nepredvidljive odločitve. Zdi se, da je bistvo tega prizora njegov odnos z očetom, ki je nasprotno od Buñuelove mame neposredno prikazan kot brezčuten. Otroci se živahno igrajo okoli njega, on pa jim kaže hrbet. Kljub Buñuelovemu upajočemu pogledu ostaja neomajen. Zdi pa se, da je koncept travm iz otroštva prikazan poenostavljeno in posplošeno ter klišejsko.

Prebliski preteklosti so vsakič dokaj kratki, gledalci tako lahko hitro razberejo motive za situacije v sedanjosti. Film izpostavi psihološko povezavo med otroštvom in odraslostjo, čeprav to prikaže na preveč mehanski način in tako ne pušča veliko prostora za interpretacijo, saj je že sproti vse pojasnjeno. Kot na primer v prizoru, kjer Buñuel za potrebe filma muči in ubije osla. Temu takoj sledi flashback na njegovo otroštvo, ko ga je oče postavil pred mrtvega osla, ki so ga razkosali mrhovinarji in ga prisilil, da ga opazuje. Ker spornim situacijam vedno sledi skok v Buñuelove spomine, to deluje kot opravičevanje njegovih dejanj. Ker se to zaporedje ponavlja skozi cel film, ideja opravičevanja postaja konkretnejša.

Poleg flashbackov in spominov se velikokrat pokažejo Buñuelove sanje, ki ga vsakič pretresejo in v njem ustvarijo občutek anksioznosti. Te pa so spet posledica slabih spominov, ki se v sanjah intenzivirajo in kažejo na bolj fizičen način, na primer ko ga oče začne brez razloga daviti. Vključenost sanj pripomore k uprizarjanju travm in sveta, kot ga vidi Bunuel skozi svoje strahove.

Buñuel je prikazan kot lik z dvema obrazoma. Izvaja neetična dejanja, za tem pa vedno stori še nekaj nepričakovano empatičnega. To prikazuje prizor, v katerem se hitro naveže na umirajoče dekle in ji iz vsega srca želi pomagati, tudi če to pomeni zaostanek pri pomembnem projektu.

Film tako po eni strani s flashbacki Buñuela vsiljivo opravičuje, po drugi strani pa z empatijo, ki jih pokaže do drugih likov, približa. To ustvarja kontradikcijo pri razumevanju filma in samega lika.