Film je čaroben, ni osladen, na nevsiljiv način se odvija skozi oči dečka Martina. Ta živi z družino na robu gozda – njegovega edinega in najboljšega prijatelja. Deček ima mirno življenje, z dedom se potikata po gozdu in ded, ki je nekakšna misteriozna, napol puščavniška figura, mu razodeva skrivnosti gozda. Čez cel film (ded) postavlja vprašanje: »Kaj je še bolj pomembno kot drevo?«

Tea (Hanna A. W. Slak, 2007)

Idila mirnega življenja se pretrga, ko si Martin pod svojim kostanjem (drevesom prijateljstva) zaželi človeškega prijatelja. Želja se mu uresniči, ko pride bošnjaška begunka s svojo hčerko Teo, s čimer film tudi danes deluje aktualno. Vajeni sta mestnega življenja in se v življenje v naravi nikakor ne moreta vključiti. Tea in Martin sta neprestano v konfliktu in Martin se Tee s sovaščani odloči znebiti.

Preprosto življenje dokončno spremeni prihod delavcev, ki so pripravljeni, da podrejo gozd za avtocesto. Kar Teo in Martina prisili, da se prilagodita, sprejmeta razlike in pozabita na prepire. Prične se boj med preprostimi ljudmi, ki se borijo za ohranjanje naravne lepote in »vojaki«, ki zagovarjajo napredek. Pri tem boju Martin spozna skrivnost minljivosti in ponovne vrnitve, skrivnost reinkernacije ter tega, kar je pomembnejše od gozda.

Film ni navadna naravovarstveno pridigarska propaganda, saj na nevsiljiv in predvsem na nemoralizirajoč način opozarja o skrbi za naravo in poudarja, da domišljija živi v srcih ljudi in da jo je treba negovati. Gozd je do vdora delavcev Martinova pravljična dežela, ki jo je včasih treba zaščititi na prizemljen način.