Čas teče, nič ne reče

Mlada ekipa študentov ARGFT-ja, ki jo sestavljajo režiser Martin Draksler, snemalec Timon Hozo in montažerka Vida Ajdnik, je popeljala v svet starejših, v svet, kjer je vsak dan štet.

Krajši dokumentarni film z naslovom Alzheimer Cafe (2019) prikaže vsakdan starejšega para v domu za ostarele, kamor sta se preselila po sedemdesetih letih skupnega življenja. Kljub temu da jima spomin bledi, se ljubezen Ivana in Jožice ohranja. Drug drugemu sta v oporo v boju s starostjo in bolestnostjo.

Jožica in Ivan sta priženjena stara starša režiserja Martina Drakslerja, ki s kamero beleži njuno življenje. Prikaže veliko intimnih trenutkov – na primer Ivana, ko bere osmrtnice na teletekstu. Najprej vidimo teletekst, nato pa kamera preskoči na jokajočega Ivana, ki preklinja čas. Prizor izrazi, da se tudi on, kljub temu da večinoma časa ni videti tako, zaveda svoje minljivosti.

Jožica kaže izjemno skrb za nemobilnega Ivana. Čeprav se zdi srečna, jo verjetno teži mnogo misli, predvsem zato, ker je kljub starosti še vedno zelo zavedna. Lahko bi rekli, da je Jožica Ivanu kakor skala, opora; podobno kakor je bil oče Guido svojemu sinu Giouéu, v filmu Življenje je lepo (La vita é bella, 1997). Ivanu želi priskrbeti čim boljši preostanek življenja.

Misel o minljivosti, o tem, da en dan ne bomo več močni, ampak bomo suhcani, postarani in polni gub je vsekakor strašna, vendar pa jo režiser Martin Dreksler vprizori v novi, drugačni luči. S kamero opazuje življenje poročenega para v domu za ostarele od blizu ter prikaže slabe in dobre strani le tega. Spomini morda res bledijo, vendar je njuna ljubezen še kako živa in pristna.