Tudi jeseni rože cvetijo
Statični prizor prikaže starejši par ob večerji. V kuhinji sedi mož in reže salamo, žena pa s krožnikom juhe sedi v sosednji jedilnici. Stena, ki ju ločuje, predstavlja prepreke v odnosu – odtujenost, ki se lahko razvije z leti, se je še poglobila ob smrti njune hčere. V filmu Igor in Rosa (2019) se avtorica Katja Colja posveti paru v zrelih letih, načinu sprejemanja z izgubo in ponovnem najdenju želje po življenju.
Katja Colja, po rodu slovenska zamejka v Italiji, je film postavila v tržaško predmestje, v katerem sobivajo Italijani in Slovenci. Film je nastal v koprodukciji med Italijo in Slovenijo, mešanega rodu je tudi par: Igor je po rodu Slovenec, nostalgičen po jugoslovanskih časih, kar se zrcali v doprsnem kipu Tita na nočni omarici in v izobešeni jugoslovanski zastavi v hčerini sobi, kjer začasno spi. Rosa je Italijanka, verjame v Boga in veliko časa posveti urejanju hčerinega groba, v preteklosti pa je tihotapila kavbojke in najlonke.
Skupno bivanje brez večjih interakcij predstavi že uvodni prizor dveh senc, ki hodita druga mimo druge, vzorci na tapeti, ki se z uporabo dvojne ekspozicije vsake toliko prekrijejo, pa kažejo na to, da trenutna situacija traja že dlje časa. Pred drugo hčerjo medsebojno nenaklonjenost sicer skrivata, pomanjkanje zanimanja je prikazano skozi njun dom. Tega v začetku zaznamujejo dolgi statični prizori praznih sob in hodnikov zamolklih barv.
Začetni spori o prodaji hiše kmalu obmolknejo, ko se vsak po svoje zamotita. Rosa ob iskanju fotografije za hčerin nagrobnik začne odkrivati njej zamolčano plat hčerinega življenja. Postopoma se zbliža s skupino žensk, s katero se je hčerka redno dobivala na zasebnih sestankih, da bi odkrivale svojo spolnost in skozi njo sprejele same sebe. Medtem pa se Igor loti prebolevanja s popravilom jadrnice – hčerine velike ljubezni in plovila, s katerim je odšla in se nikoli več vrnila.
Med statične totale in srednje plane osivelih barv postopoma vstopa svetloba prihajajoče pomladi, ki kaže na premik v njunem odnosu. Če proces popravila jadrnice za Igorja predstavlja proces prebolevanja hčerine smrti in vrnitev k ženi, pa Rosa skozi druženje z ženskami in odkrivanje svoje čutnosti ponovno spoznava samo sebe kot žensko. S tem ko se ponovno zaljubi sama vase in se sprejme z vsemi svojimi dolgo pozabljenimi potrebami, ponovno odkrije tudi hrepenenje po partnerju. Kot bi rekel njen odtujeni mož – vrne se nazaj med žive.
Igor in Rosa skozi leta pozabita, da nista le starša, ampak tudi mož in žena, vsak s svojimi potrebami, njun odnos pa kot vsak drug potrebuje negovanje. Ob smrti hčere sta izgubljena, praznino zapolnjujeta z rutinami, še poroka druge hčere ju nič kaj ne razveseli. Avtorica je v svojem prvem igranem celovečercu ujela intimni čas posameznikovega preseganja bolečine nad izgubo otroka in zmožnosti za nadaljevanje.