Temačno ogrinjalo Igorja in Rose

Zamejska Slovenka Katja Colja nam v svojem celovečernem filmu Igor in Rosa (2019) prinaša zgodbo o Rosi, ženski, odeti v temne barve senc, ki jih spremlja zamorjena glasba. Poskuša se sprijazniti z izgubo svoje hčerke, pri čemer pa vse bolj pozablja nase in na to, da ni le mama, temveč tudi ženska, ter na svojo živečo hčerko in moža.

Zgodba se odvija v obmejnem prostoru, v predmestju Trsta. Prostor dogajanja je v zgodbo dobro vpet z melanholičnimi sivimi, hladnimi barvami, ki nam že same po sebi dobro opišejo vzdušje, ki vlada v Rosini hiši.

Film se začne z Rosino silhueto na steni, kar je namig na to, da Rosa živi svoje življenje po hčerini smrti v sencah, oziroma »med mrtvimi«. Na prav to žalostno neživo življenje nam lahko namigneta tudi zvok in osvetljenost filma.

Ta se začne zelo temačno, glasba je zamorjena, v nizkih tonih, s počasnim tempom. Z Rosinim žalovanjem in prebolevanjem pa se stopnjujeta tudi barva in zvok v filmu. Proti koncu filma v Rosin svet vstopi svetloba ter celo žarki sonca, glasba postaja bolj poskočna, hitrejša ter bolj vesela in lahkotna.

Vesela glasba ter svetloba spremljata Roso, ko ponovno spozna, da ni samo mama, ampak tudi ženska, ter se ponovno spoprime s svojimi hrepenenji, željami in ponovno zaživi v svetu ljudi. Ta prehod iz žalovanja v končno sprejemanje hčerine smrti je pospremljen s svetlimi barvami in lahkotno glasbo, ko se začne odpirati življenju in prihajati iz svojih senc. Pri tem prehodu ji pomaga tudi prijateljica preminile hčerke in njen ženski klub.

Na koncu filma se dolgo ohlajen par ponovno ogreje in ljubezen se ponovno zaiskri. V sobi umrle hčerke, ki je bila do zdaj vedno ovita v temo in glasbo, ki spominja na žanr grozljivke, se končno pojavijo prvi sončni žarki, barve v tej novi svetlobi oživijo in temačna atmosfera se razblini. Rosa in Igor sta končno pripravljena obrniti nov list v svojem odnosu ter ponovno zaživeti.