Človek – krt

Film Žaba (Elmir Jukić, 2017) odlikuje pripoved o treh prijateljih, ki odkrivajo skrivnosti drug drugega. Med filmom z likov odpadajo maske, ki jih ščitijo pred bolečino, in ob koncu postane brivec Zeko (Emir Hadžihafizbegović) tisti, ki potrebuje pomoč, kar je nasprotno od podobe, ki jo o njem dobimo na začetku. Njegova misija pomagati bratu Bracu (Aleksandar Seksan), alkoholiku in hazarderju, postane potovanje v odkrivanju samega sebe, ki poteka s pomočjo Zekovega branja časopisne pripovedi, v kateri ga najbolj prevzame Žaba. Le-ta se kot vodilna prispodoba pojavlja skozi celoten film, vendar deluje zelo abstraktno – za Braca pomeni žaba nedosegljiv materialni ideal in spomin na mladost, za Zeka pa odrešenje trpljenja, ki ga povzročajo njegova zla dejanja.

Igralci so svoje like oblikovali na večplasten način, kar se kaže kot postopno odkrivanje njihove preteklosti, ki je vplivala na dogajanje v sedanjosti. Še najmanjši čustveni preobrat doživi Švaba (Mirsad Tuka), ki je sicer bolj opazovalec in mediator spora med bratoma. Nasprotno pa protagonist Zeko podoživi najhujše življenjske izkušnje (vojna, ločitev, pretepanje žene), kar Hadžihafizbegović uprizori z naturalistično igro, prizor pa dopolnjujejo spomini; s čimer se vzbudi sočutje za Zekovo trpljenje. Vrhunec filma je prizor, kjer se Zeko poskuša rešiti bolečine in obupa s pomočjo ročne bombe. Tukaj njegova maska popolnoma odpade in tako spremljamo njegov notranji boj. Brivčevo trpljenje se izrazi predvsem v njegovem fizisu – nemirno sedi na stolu v brivnici, sope in spušča zvoke bolečine, kratki kadri prikazujejo njegove spomine. Ob koncu predvidljivega prizora ga reši na videz nepomemben lik – prodajalec knjig Muki (Moamer Kasumović), ki se vrne po pozabljene knjige in ga zasači s sproženo bombo v roki. Ko se Zeko zave, kaj se je zgodilo, si spet nadane masko »prisebnega brivca« in tako oba igrata vloge – vedoč, kaj se dogaja, Muki sprejme brezplačno britje, s čimer izrazi razumevanje in podporo Zeku. Slednji si počasi začenja dovoliti izražati svoja čustva.

Dejstvo, da se Muki pojavi že v začetku filma, lahko razumemo kot krožno dramaturgijo, kar je razvidno tudi v nadaljevanju konca – Zeko s police vzame nogometno žogo, k njemu pa se vrne mačka, ki jo je na začetku filma spodil iz brivnice. Eden najlepših kadrov je tako zadnji, ki prikazuje sedečega Zeka, kako opazuje mačko in žogo, kar ustvarja občutek harmonije in Zekove notranje pomirjenosti. Hkrati pa krožnost zgodbe dopušča nekoliko temačnejšo interpretacijo – čeprav je zaključil bitko tega dne, se bo jutri zbudil v nov dan, v katerem se bo znova spopadal s svojimi demoni. Vendar pa bitko po eni strani zapušča kot zmagovalec, saj je končno naredil korak proti rešitvi in se odprl prijateljem.