Urša Menart – nikakor luzerka!

Pogovor z Uršo Menart, režiserko filma Ne bom več luzerka, in Evo Jesenovec, glavno igralko 

Ostrenje pogleda: V kolikšni meri je Ne bom več luzerka (2018) osebnoizpovedni film? Kako je bilo igrati lik Špele, ste navdih črpali tudi iz osebnih izkušenj?

Eva Jesenovec (EJ): To je bolj vprašanje za režiserko Uršo Menart. Film v osnovi ni avtobiografski, je pa res, da je deloma črpala iz svojega življenja in življenja svojih prijateljev. Z Uršo sva lik Špele gradili dlje časa in se je pravzaprav ‘rodil’ med tem procesom; obe sva v lik dali tudi del sebe.

Koliko časa je trajal proces ustvarjanja lika? Je nastajal tudi med neformalnim druženjem?

EJ: Seveda. Proces je trajal tri mesece, pred snemanjem smo imeli še en mesec priprav.

V kolikšni meri ste sledili scenariju?

EJ: Scenarij je že pri prvem branju deloval izjemno organsko, nad njim sem bila res fascinirana. Zato ga tudi med delom nismo pretirano spreminjali. Med snemanjem smo določene stvari seveda prilagodili, veliko je bilo tudi improvizacije.

Ste se poistovetili z likom Špele? Tudi vi razmišljate, da bi kariero nadaljevali v tujini?

EJ: Celoten film govori v imenu generacije, o mladih v določenih letih, ki se želijo postaviti na noge. Špela je univerzalen lik, ki bi se s podobnimi težavami soočal v kateremkoli okolju. Sama o tujini nisem nikoli zares razmišljala. Ena od preprek pri odhodu v tujino je jezik, saj moraš kot igralec tekoče govoriti jezik. Opažam, da prijatelji odhajajo v tujino, se mi pa iz osebnih izkušenj vseeno zdi, da se nekateri počasi vračajo nazaj. Takšna je pač današnja situacija. Strinjala bi se s stališčem Špele, da odhod v tujino ne reši vseh težav, je pa res, da nudi veliko novih priložnosti.

Lahko malo več poveste o prizoru, ko plavate v Ljubljanici? Ste ga uspeli posneti v prvem poizkusu ali je bilo snemanje treba večkrat ponoviti?

EJ: Poskušali smo čim manj ponavljati (smeh). Kolikokrat smo ga že ponavljali?

Urša Menart (UM): Enkrat ko si šla v vodo, si bila pač notri.

EJ: Iz vode sem zlezla za total. Na snemanje prizora sem se psihično pripravljala že prej, saj imam malo strahu pred vodo. Snemali smo oktobra in bilo je zelo mrzlo. Ljubljanica smrdi, poleg tega ima zelo močan tok. Plavala sem proti toku in ladjici, na kateri je bila snemalna ekipa, mislila sem, da bom umrla. Na prizor smo se pripravljali, že dva dni prej so vsi govorili, ‘jutri boš pa plavala.’

Snemali smo oktobra in bilo je zelo mrzlo. Ljubljanica smrdi, poleg tega ima zelo močan tok. Plavala sem proti toku in ladjici, na kateri je bila snemalna ekipa, mislila sem, da bom umrla. Na prizor smo se pripravljali, že dva dni prej so vsi govorili, ‘jutri boš pa plavala.’

Eva Jesenovec

UM: Drži, kar nekaj suspenza je bilo. Eve nismo želeli preveč izmučiti, saj si pri nizkoproračunskem filmu ne moreš privoščiti, da glavna igralka zboli, potem se namreč znajdeš v zelo neugodni situaciji. Prizor smo želeli posneti v enem kosu; eno prekinitev smo naredili samo takrat, ko smo snemali total – s snemalno ekipo smo se morali skriti, da so bili v kadru samo igralci in da se je v ozadju videla Ljubljanica. Eva je dobro prenašala vse skupaj. Takrat sem pomislila ‘ojoj, kaj jaz delam tem ljudem’ (smeh). Ampak bilo je vredno, saj je na koncu vse izpadlo super.

EJ: Ko si enkrat v vodi, ni več tako grozno. Nekaj dni pred snemanjem je močno deževalo in morali smo čakati, da so odprli zapornice.

UM: S snemanjem smo začeli septembra. Na začetku filma je poletje in mislili smo, da bo septembra toplo, poletno vreme in da bomo lahko takrat posneli poletne prizore. Nato pa nam je zaradi dežja odpadel že prvi dan snemanja. Slabo vreme se je nadaljevalo, zato so krasni ljudje v produkciji načrt snemanja sedemnajstkrat obrnili povsem naokrog; bil je pravi kaos. Zaradi obilnega dežja je Ljubljanica nenormalno narasla, posledica je bil izjemno močan tok, zaradi katerega nismo mogli snemati. Morali smo počakati, da neha deževati in da tok upade ter da se zapornice spustijo. Tako smo vsak dan gledali in preverjali: ‘Kako pa kaj naša Ljubljanica?’ A še vedno je bila ogabna, rumeno-rjave barve in narasla. Rekli smo: ‘Hm, morda bo bolje naslednji teden.’ Na dan snemanja je bil tok še vedno močan, čeprav bolj umirjen. Ne priporočamo kopanja v Ljubljanici (smeh).

Kako se soočate s takimi izzivi, ko se na primer poruši snemalni plan?

UM: Odvisno je od ekipe. Pri tem projektu sem sodelovala z ljudmi, s katerimi sem delala že prej. Vedela sem, da so zelo dobro organizirani, fleksibilni in sposobni reševati težave, ki se pojavijo v zadnjem trenutku. Priznam, da se sploh nisem obremenjevala, saj sem zaupala sodelavcem v produkciji in organizaciji. Skrbelo me je le, da bi moralo biti vreme v dveh prizorih nekoliko drugačno – sonce je sijalo ravno takrat, ko tega nismo hoteli. Ampak to je stvar, ki jo opaziva le jaz in direktor fotografije (Darko Herič). Nisem se ukvarjala z organizacijo, temveč sem se posvetila res samo svojim nalogam in zadolžitvam. Bilo je super.

Koliko časa ste nosili zamisel za zgodbo?

UM: Že nekaj let. Začelo se je pet let nazaj, v obdobju, ko so bili vsi moji prijatelji nekje v tujini, takrat nisem delala na nobenem projektu, razšla sem se s fantom … Razmišljala sem, če bi tudi jaz kar nekam odšla ali bi ostala tu. Ideja torej izhaja iz osebne dileme. Ugotovila sem, da je mogoče fino delati filme ravno o stvareh, o katerih se sprašuješ, saj lahko o njih najbolj iskreno govoriš. Imam srečo, da delam v poklicu, kjer lahko osebne dileme, travme ali vprašanja uporabim za nekaj ustvarjalnega. Od takrat, ko sem začela pisati, do snemanja, so minila tri leta. Potem sem malo pisala, nato pozabila in delala druge stvari … sčasoma pa sem se vrnila k pisanju.

Ugotovila sem, da je mogoče fino delati filme ravno o stvareh, o katerih se sprašuješ, saj lahko o njih najbolj iskreno govoriš. Imam srečo, da delam v poklicu, kjer lahko osebne dileme, travme ali vprašanja uporabim za nekaj ustvarjalnega.

Urša Menart

Kaj pa izbira igralcev? Ste imeli Evo v mislih že, ko ste pisali scenarij?

UM: Ne, nikogar nisem imela v mislih. Želela sem biti odprta do tega, da bo prišla igralka, ki bo prinesla nekaj, kar sama ne morem zapisati. Film je tak, da se ne moreš pretvarjati, zdi se mi, da igralec ali igralka v lik vedno dasta del sebe. Nisem želela imeti predsodkov do tega, kakšna mora biti igralka kot oseba. Rekla sem si, da bom raje videla par igralk, se z njimi pogovorila in kaj posnela ter ugotovila, katera bi bila najbolj ustrezna za zgodbo. Po izbiri glavne igralke pa je bilo lažje poiskati tudi druge igralce.

V pogovoru po filmu smo delavničarji izpostavili domišljeno uporabo barv. Ste se za barve odločali na zavedni ravni?

UM: S scenografom (Marcom Juratovcem) in direktorjem fotografije so nam bile všeč tople barve, predvsem rdeča in rumena. Ko se Špela preseli k staršem, je okoli nje vedno več rdeče barve. Poletna rumena vedno bolj prehaja v rdečo. Vse to je bilo storjeno namenoma. Pri snemanju nočnih prizorov so nam bili všeč neonski napisi in ulične luči. Poiskali smo lokacije, ki so to nudile. Ko je bil film že zmontiran, smo z direktorjem fotografije in Teom Rižnarjem, koloristom, sedeli kar nekaj časa in iskali način, da bi film naredili neobičajen – tudi posnet ni čisto običajno – in mu s tem dali identiteto. Ugotovili smo, da je najbolje, da še potenciramo že narejeno. Barve so izjemno nasičene, zdi se, da že preveč, prisotni so močni kontrasti med modro in rdečo. Ulične luči, ki se ponoči svetijo, se v filmu razlivajo. Z avtorjem glasbe Simonom Penškom sva se pogovarjala, da film ne bi bil samo podoben tistim iz 80. let, ampak da bi imel svojevrstno estetiko z veliko barvami in lučmi, ki bi jih spremljala prezentna elektronska glasba. Vse smo želeli združiti v celoto, v estetiko, ki bi bila preplet sodobnega in retro stila.

Barve lepo sovpadajo tudi z večnim optimizmom …

UM: (smeh) Ker se Špeli dogaja veliko slabih stvari, je obstajala nevarnost, da bi film lahko izpadel banalno, zamorjeno, zateženo, kot nekakšno jamranje. Po drugi strani so bili igralci izjemno realistični. Želela sem, da film ni pretirano žanrsko opredeljen – kot komedija ali socialna drama –, ampak da življenje samo gleda z distance. Z nekaterimi elementi smo želeli iti nasproti temu, kar bi si ljudje predstavljali kot realizem ali težko socialno situacijo na filmu.

V filmu so trije vidnejši ženski liki – mama, babica in Špela. Koliko si pri konstruiranju likov črpala iz ustvarjanja svojega prejšnjega, dokumentarnega filma Kaj pa Mojca? (2014)?

UM: Pri snemanju Kaj pa Mojca? sem spoznala Špelo Rozin, ki je sicer res zanimiva oseba. Film Ne bom več luzerka sem naredila iz podobnih razlogov – ker mi gredo na živce klišeji.

Mati vseeno izpade klišejsko, kot cankarjanska mati, ki trpi in se žrtvuje …

UM: Ona hoče le pomagati (smeh). Predvsem za babico sem želela, da ni klišejska – da ne štrika, boža vnukov po glavi ipd. Želela sem, da je babica urbana gospa, ki ima svoja mnenja, svoje življenje.

… ki ji glava hoče eksplodirati (smeh).

UM: (smeh) Ko sem se spomnila na Špelo Rozin, sem ugotovila, da je prava za vlogo babice. Sama se mi je zdela veliko bolj zanimiva kot kliše slovenske babice.

Kateri prizor je bilo najtežje posneti?

UM: Montirati je bilo najtežje prizor v jedilnici, ko je Špela prvič na kosilu doma. Mogoče je bilo igralcem najtežje snemati ta prizor in paziti na to, kdaj dvigniti pribor s katero roko ipd. V montaži smo se trudili, da je bil ritem dialoga realen in ne preveč ‘našponan’. Ne zdi se mi, da je bil katerikoli prizor zares težek za posneti. Omenila bi konec in plavanje v Ljubljanici, pri katerih smo se najbolj namučili in za katera sem vesela, da sta izpadla dobro. Ponavadi je tako, da so mi kot režiserki težki prizori tudi najljubši. Recimo, da mi je najljubši zadnji prizor.

EJ: Zadnji kader smo posneli na hitro (smeh).

UM: (smeh) Posneli smo ga tik preden je začelo močno deževati in nismo vedeli, ali imamo kader ali ga nimamo.

EJ: Tako je, ob 3.00 zjutraj je bil napovedan dež. Posneli smo tri ponovitve in ob točno 3.00 se je ulilo. Po snemanju smo domnevali, da bi zadnja ponovitev že morala biti sprejemljiva (smeh).

UM: In šlo je za zadnji snemalni dan pred prehodom v studio. Hkrati je bil to zadnji dan, ko smo imeli na voljo vso ekipo in opremo. Isti dan smo snemali tudi prizor v Ljubljanici, zato so morali glavno igralko na hitro posušiti s sušilniki za lase, preostali smo odhiteli na naslednje snemalno mesto … Bili smo malce nervozni, ampak na koncu se je izšlo.

Izpadlo je pet prizorov, ki nama jih je bilo z montažerjem Jurijem Moškonom iskreno žal. Zanje nisva našla pravega mesta. Na koncu žrtvuješ nekaj, kar ti je osebno blizu, da bi bila celota boljša.

Urša Menart

So bili upokojenci v domu za ostarele takoj pripravljeni za sodelovanje? 

UM: V filmu so ti, ki so bili pripravljeni (smeh). Nekaterim smo prav zagotovo šli na živce, drugi so uživali in snemanje vzeli kot prostočasno aktivnost. Med upokojenci je bila tudi babica vodje statistov, tako da smo se lažje infiltrirali mednje. Nekateri so nam tudi zbežali, med pripravo na snemanjem smo jih recimo imeli deset, tik pred začetkom snemanja so nam ušli trije … Vodja statistov jih je potem lovil po domu.

V filmu nastopi veliko kompleksnih likov. Kako ste se lotili ustvarjanja likov?

UM: Scenarij je podlaga, vsak igralec pa nato prinese liku osebnost. Ko smo začeli vaditi in pripravljati film, smo se z igralci pogovorili, kdo je lik in kako bi lahko bil bolj logičen, realen … Šlo je za skupinsko delo. Po drugi strani tudi kostumografija in scenografija nekaj dodata liku. Vsi smo se trudili, da bi bili liki zanimivi in da nobeden ne bi bil ‘zlikovec’. Želeli smo, da so vsi po svoje dobri in da ima vsak razloge za svoja dejanja, za katere pa so krive predvsem okoliščine.

Situacije so izčiščene, nobena ni balast, so vsakdanje in izvirne hkrati. Ste v fazi pisanja scenarija ali montaže kak prizor izpustili? Koliko je bilo ‘odpadnega’ materiala?

UM: Izpustili smo nekaj prizorov, ki sicer niso bili slabi, a so zavirali tok filma. Izpadlo je pet prizorov, ki nama jih je bilo z montažerjem Jurijem Moškonom iskreno žal. Zanje nisva našla pravega mesta. Na koncu žrtvuješ nekaj, kar ti je osebno blizu, zato da bi bila celota boljša. Včasih so ti nekateri prizori smešni in simpatični, a peljejo pripoved v drugo smer. Zaradi ritma filma smo izpustili okrog pet minut filma. Tudi prizore smo na koncu malo oklestili, da se pripoved ne ustavlja tam, kjer se ne sme.

Veliko duhovitosti filma se skriva v montaži – kdaj počakati z rezom in kdaj narediti komičen prehod iz prizora v prizor. Koliko duhovitosti je prišlo na plan v montaži in koliko jo je bilo že v scenariju?

UM: Nekatere duhovite montažne odločitve – recimo, da se dialog nadaljuje iz enega v drugi prizor – so bile zastavljene že v scenariju, a vedno jih v procesu montaže najdeš še nekaj. Z dobro posnetimi prizori se v montaži da narediti veliko – kakšno pavzo se da podaljšati, kak kader ‘prehitro’ odrezati … Montaža je za žanrske filme pomemben postopek. Iz istega materiala bi lahko z drugačnimi montažnimi odločitvami naredili še bolj duhovito komedijo ali celo resno dramo.

Lahko pokomentirate vključitev Luke Marčetiče in Nika Zagodeta?

UM: (smeh) Sem ‘fenica’ serije V dvoje (2015–) in ker sta bili igralki iz serije Lara Vouk in Živa Selan že v filmu, fantov seveda nisem želela zapostaviti (smeh) … Zdi se mi lepo, da so v filmu nabrani vsi.

Najlepša hvala! (huronski aplavz)