Ker bit’ pridna punčka se danes ne izplača!
Celovečerec Urše Menart Ne bom več luzerka (2018) prinaša zgodbo o boju mladega človeka za preživetje. Pa ne za tisto golo preživetje, ki ga srečamo v divjini, pač pa za preživetje na razpotju med biti človek, ki dela zase, in biti človek, ki dela, da si prisluži denar. In ravno slednje predstavlja največji problem glavne junakinje Špele (Eva Jesenovec), ki vstopa v trideseta. Ob poskusih ekonomskega osamosvajanja sebe in svojih vrstnikov opazuje, kako ji življenje polzi iz rok.
Občutek padanja in ujetosti hkrati lepo ponazori prizor, kjer se Špela jutro po strastni noči z davčnim agentom Maretom (Aljaž Jovanovič) zjutraj vrne v stanovanje in se vrže na napihljivo blazino, ki je zadnje tedne predstavljala njeno posteljo. Že sama umeščenost tega prizora je naravnost fantastična, lahko bi rekli tudi prelomna; če je bila Špela v prvem delu filma v stabilnem razmerju (oz. vsaj tako je kazalo), sedaj izgubi »nalepko« pridne punčke, kar še poudari njena gesta, da ključa Maretu ne vrne, pač pa ga zgolj vrže v nabiralnik. Ko se Špela vrže na napihljivo blazino, se ta pod njeno težo počasi prazni, dokler ne iztisne iz sebe ves zrak. Dokaj neposredna zgodba, ki jasno pokaže, da se vsak pod preveliko težo zlomi in iz njega izpuhti vse življenje. Še bolj kot to, pa sta fascinantna kot snemanja in telesna pozicija igralke. Čeprav je Špela snemana frontalno, vidimo samo del njenega obraza – polovico si namreč prekriva z roko, kar si lahko razlagamo na dva načina. Prvič, telesna govorica lahko namiguje, da še ni odkrila celotnega sveta, da ga vidi samo v eni luči. In drugič, z roko si v bistvu zakriva oči – zdi se, da noče videti sveta, ki je zunaj, in izpolnjevati njegovih pričakovanj, kar je, če pomislimo na umeščenost prizora, verjetno bolj logična izpeljava. Morda si zakriva oči pred prejšnjo nočjo ali pa je samo izčrpana od ugajanja svetu.
Prizor vzpostavi tudi nasprotje med pasivno Špelo, ki samo leži na blazini, in aktivno blazino, ki se prazni. Ali obratno, odvisno od perspektive, vsekakor pa prizor jasno nakaže, da četudi se film ukvarja s posameznico, je le-ta na svoji življenjski poti vedno vpeta v odnose, ki jih ni mogoče nadzorovati. Tako kot tudi ne more nadzirati praznjenja blazine, ko se je nanjo vrgla z vso silo.