Rdeča zavesa prihodnosti

Ostati v domovini in prispevati k njenem razvoju kljub obupnim delovnim pogojem ali oditi v tujino iskat boljše? To je dilema glavnega lika Špele iz filma Urše Menart Ne bom več luzerka (2018). Špela je ena redkih v njeni generaciji, ki se  odloči ostati.

Svojo odločitev obrazloži v prizoru, kjer z Maretom odhajata z zabave. Prizor je posnet ponoči, na prazni ulici v Ljubljani, ki je ovita v rdeče osvetljeno meglo. Rdeča barva se pojavi ob vseh pomembnejših dogodkih. Njena toplina predstavlja protiutež tragičnim situacijam, v katerih se znajde Špela. Hkrati rdeča barva simbolizira pozitivno spremembo, ki jo želi doseči. Vzdušje filma poudarijo tudi nasičene barve – na začetku zgodbe so svetlejše, rumene in oranžne, ker je dogajanje bolj lahkotno, ko se začnejo pojavljati zapleti, barve potemnijo, v ospredje stopijo rdeči in vijolični odtenki. Pomemben del prizora je dialog med Špelo in Maretom, v katerem Špela jasno razloži svoje stališče glede mladih in odhajanja v tujino. Pove, da je v kraju veliko potenciala, izjava pa izzveni komično, ko se kamera premakne in razkrije popolnoma prazno ulico. Lika sta ob robu kadra, kar še poudari praznino ulice. Obdaja ju popolna tišina, njun pogovor ju osami od preostalega sveta.

Lik Mareta v zgodbi sicer ni zelo pomemben, je pa premišljeno uporabljen. Špeli je namreč lažje izpovedati svoje misli popolnemu neznancu, ki ga je sredi noči spoznala pri kebabdžinici kot svojim bližnjim. Družina ima zanjo visoka pričakovanja in čeprav so dobronamerna, ustvarijo velik pritisk. Tako najde boljšega sogovornika v tujcu, saj od nje ničesar ne pričakuje in ji ponudi popolnoma drugačen pogled na situacijo.