Proti toku

Film mlade režiserke Urše Menart Ne bom več luzerka (2018) pripoveduje zgodbo, navdahnjeno z vsakodnevnimi težavami, s katerimi se danes sooča veliko mladih ljudi. Od samega začetka filma počasi narašča napetost, stopnjuje se notranja kriza glavne protagonistke Špele, ki težko sprejema odhajanja mladih, posebno njenih bližnjih, v tujino.

Vrhunec doseže v prizoru, kjer Špela zaplava v reki Ljubljanici. To dejanje je tudi najnižja točka njenega čustvenega propada, čeprav so tudi tukaj prisotni skoraj komični elementi, kot takrat, ko se junakinja zaradi banalnih razlogov spre s stranko v baru in potem z rdeče bleščečimi rogovi skoči v vodo.

Iz precej dramatične ptičje perspektive je opazno, da Špela plava proti rečnemu toku, kar simbolizira njeno trenutno psihično stanje – boj s tokom predstavlja upor družbi, ki ustvarja neznosen pritisk nanjo. Pri plavanju se nikoli ne premakne naprej, kar poudarja občutek ujetosti v tem življenjskem obdobju. Voda je črna in globoka, predstavlja pa njeno nerešljivo situacijo.

Številni mladi lahko v Špeli vidijo sebe in sočustvujejo z njenim likom, saj se današnja kriza na trgu dela in posledično izseljevanje v iskanju lepše prihodnosti dotakne skoraj vseh. Čeprav skoraj podleže pritisku okolja, vseeno v sebi najde energijo, s katero ponovno prevzame kontrolo nad svojim življenjem.