Pogovor z Luko Marčetičem

Luka Marčetič je slovenski igralec, režiser in scenarist, ki deluje predvsem na področju neodvisne filmske in televizijske produkcije. Svojo ustvarjalno pot je začel s komičnimi youtuberskimi vlogi in spletno serijo Dan ljubezni (2009). Največji uspeh je doživel s prebojno humorno serijo V dvoje (2015–2019), ki je nastala pod okriljem POP TV produkcije. Na KRAFFT-u, kjer sodeluje kot del festivalskega kolektiva, smo ga ujeli na okrogli mizi o slovenski produkciji nadaljevank. Po koncu pogovora, ki se ga je udeležil kot poslušalec, smo ga povprašali še o njegovem pogledu na domačo produkcijo televizijskih serij.

Pogovor z Luko Marčetičem (Foto: Ostrenje pogleda)

Če je scenarij dober in padeš v serijo, na dialekt pozabiš v petih minutah.

Luka Marčetič

Ostrenje pogleda: Okrogla miza se je zdela premalo kritična do domače produkcije televizijskih serij. Pričakovali bi bolj iskreno mnenje – med pogovorom se je namreč zazdelo, da slovenska nadaljevanka že dosega visoko raven kvalitete in da so problematične le določene specifike, kot so npr. dialekti. Se vam zdi, da je dialekt ključen problem slovenske televizijske produkcije?

Luka Marčetič: Absolutno ne. Če je scenarij dober in padeš v serijo, na dialekt pozabiš v petih minutah. Dober primer sta serija Černobil (Chernobyl, 201), v kateri nastopijo Angleži z angleškimi naglasi, in film Stalinova smrt (The Death of Stalin, 2017) z ameriškimi in angleškimi igralci. Pri obeh so bistveni liki in scenarij je neumoren – med gledanjem ni časa, da bi razmišljal o dialektih, zatopljen si v svet, ki so ga zgradili, in v vrhunsko igro, likom verjameš in se jim popolnoma predaš. Craig Mazin, scenarist Černobila, je povedal, da so se sprva precej ukvarjali z vprašanjem uporabe ruščine, a so se na koncu raje odločili najeti najboljše igralce in jim pustiti, da govorijo po svoje. To bi lahko rešilo tudi Primere inšpektorja Vrenka (2021–). Serija ima zanimiv scenarij, v katerega bi lahko padel in pozabil, da se dogaja v Mariboru. A po moje je glavni problem v scenariju. Dobre igralce imamo, potrebujejo pa predvsem dober scenarij in dovolj časa za vaje in priprave. Že pri filmih je premalo časa za vaje, kaj šele pri serijah.

Res je recimo, kar so na okrogli mizi povedali o igralcih in njihovi razpoložljivosti. Priklenjeni so namreč na gledališče, s čimer imamo filmarji velike težave. Gledališki režiserji se sploh ne zavedajo, v kako dobrih pogojih delajo. Igralci so jim na voljo celo leto, kadarkoli hočejo, od jutra do večera. Imajo mesece in mesece časa za priprave, skratka, uživajo. Na televiziji in v filmu pa tega ni, žal. Vedno se moraš pogajati, da dobiš malo časa.

Na okrogli mizi je nekdo omenil, da mnogo gledaliških igralcev ne zna nastopati pred kamero. Ali menite, da obstajajo igralci, ki imajo talent za igro pred kamero? Ste kdaj naleteli na koga s takšnim talentom?

Ne bi rekel, da ne znajo igrati pred kamero. Ključne so predvsem za izkušnje. Nekateri pa seveda imajo poseben talent, x faktor – recimo Živa Selan.

Živa Selan je na platnu povsem drugačna, nora. Preprosto zasije. Tudi v Ne bom več luzerka (2018) film dobi novo dimenzijo, ko nastopi.

V igri je popolnoma naravna. Eni so takšni, drugi ne. Podobno kot Živo bi izpostavil še Niko Rozman in Jurija Drevenška, ki sta res popoln par.

Na okrogli mizi so govorili tudi o ambicijah, da bi na področju produkcije nadaljevank usposabljali mlade. Obstajajo takšna usposabljanja? Zdi se, da ne moreš kar tako priti zraven …

Takšno mnenje sem izkusil na lastni koži – zdi se mi, da zelo redki lahko naredijo nekaj res dobrega že v mladih letih. Lahko vadijo, se učijo, ampak šele ko odrastejo, lahko naredijo nekaj res kvalitetnega. Koliko svetovno znanih mladih režiserjev ali scenaristov poznamo? Da veš o čem pisati, in znaš biti dober v tem, moraš preživeti nekaj življenja. V tujini te do 35. leta ignorirajo. A upam, da me kdo preseneti.

Kaj pa neodvisna produkcija, je pri nas sploh prostora zanjo? Na okrogli mizi so izpostavili povezavo z Akademijo. Po pogovoru sodeč bi bilo mogoče reči, da je glavna krivda za pomanjkljivo usposobljenost ravno AGRFT.

Za neodvisno produkcijo je neskončno prostora, tudi za mlade.

In zdi se, da se jim ni treba vezati na velike produkcijske hiše.

Ne, ni se jim treba, vsaj ne pri nas. kjer veliko projektov nastane iz užitka, s srcem in dušo. Kot mlad človek lahko najdeš istomisleče in skupaj z njimi nekaj ustvariš. To je zame neodvisna produkcija. V resnici je cela moja kariera neodvisna produkcija.

Menimo, da je  V dvoje še vedno ena izmed najboljših slovenskih serij.

Nisem prav veliko doživel in nimam veliko življenjskih izkušenj, pišem lahko le o ljubezenskih problemih. Zato je serija izpadla iskreno in naravno. Šele zdaj poskušam ustvariti produkcijsko obsežnejši celovečerec, ki bi ga prikazal izven Slovenije. Moje sanje niso ne Cannes, ne Benetke, ne Karlovy Vary, ampak recimo iti na festival Sundance. Obožujem filme, ki jih prikazujejo tam. Velik del neodvisne scene je izšel ravno pod okriljem Sundancea.

Kje tiči problem, zaradi katerega je slovenska televizijska produkcija nekakovostna?

Problem sta predvsem denar in čas. Čeprav so na okrogli mizi govorili, da teh problemov ni, so. Problematični so seveda tudi scenariji, ker jih scenaristi spišejo – ne pretiravam – v mesecu ali dveh. Tako ne gre.

Zdi se, da tudi na področju scenaristike ni usposobljenega kadra.

Tukaj se ne strinjam. Imamo Barbaro Zemljič, Roka Bička, Matjaža Ivanišina idr., ki so super. A morda bi morali več spodbujati, da režiserji pridejo do scenarista in mu naročijo na primer, kakšno serijo želijo narediti. Ko se dogovoriš, lahko potem za določena sredstva eno leto skupaj razvijaš idejo. Na takšen način bi se dalo izvesti nekaj dobrega.

Primer dobre prakse, ki bi lahko deloval, ni rečeno…

Pri nas tudi če nekdo naredi nekaj dobrega, ga potem ne povabijo k sodelovanju. Ne vem, ali so problem veliki egi ali preprosto ne razmišljamo v takšno smer. Ko v tujini kdo naredi dober neodvisni kratki film z nizkimi sredstvi, ga tamkajšnje produkcijske hiše takoj povabijo k sodelovanju, da naredi recimo kak nov blockbuster ali serijo. Če bi bil sam direktor produkcijske hiše, bi pristopal k ustvarjalcem, mrežil in pozorno spremljal produkcijo. Direktor danskega filmskega centra je recimo šel do avtorja (Larsa Von Trierja), ki mu je v parku šest ur predstavljal scenarij. Prepričal ga je in tako je nastala serija Kraljestvo (Riget, 1994 –1997). Torej, moja ideja je, da je treba čim več aktivno iskati.

Med poslušanjem okrogle mize se je zazdelo, da pri nas sploh nočemo ustvarjati kakovostnih serij, kot da smo pač že na zadovoljivi kakovostni ravni.

Problem vidim tudi v tem, da imamo samo eno javno televizijo in peščico komercialnih, ki zares nimajo konkurence in se jima ni treba pretirano truditi.

Ko je Kim Komljanec govorila o žajfnicah, je bilo mogoče ugotoviti, da gre za žanr, ki ga je treba producirati, a ga tudi ustvarjalci razumejo kot nekvalitetnega, nič več kot sledenje konvencijam. Izpostavili so tudi problem pomanjkanja časa za snemanje. Tako se zdi, da obstaja več elementov, zaradi katerih težje pridemo do dobrega izdelka.

Vzemimo za primer  Jezero (2020–), pri katerem je bilo ogromno medijskega pompa v zvezi z velikim obsegom produkcije, a serija vseeno ni ravno presežek.

Problem pri Jezeru je bilo pomanjkanje finančnih sredstev. Ogromno so morali rezati, celo do te mere, da scenarij potem ni več deloval. Grozno je, da nekaj napišeš, potem pa moraš metati ven, ker ni dovolj denarja.

Kako ste se vi lotili iskanja sredstev za produkcijo serije  V dvoje?

 Pri V dvoje so producenti prišli do mene. Poklicali so me zaradi Dneva ljubezni (2009) in me vprašali, ali bi bil pripravljen posneti novo serijo, in dodali, da nimajo denarja. In jaz, budala (smeh), ker delam serije za dušo, za denar pa druge stvari, sem privolil. Vztrajal sem le, da sam postavim pogoje. Ko je serija doživela premiero, smo dobili kar nekaj pozitivnih kritik, tudi od tistih, ki so do takrat kritizirali POP TV produkcijo.

Seveda, V dvoje je povsem drugačna serija od tistih, ki smo jih vajeni pri nas.

In še vedno pravijo, da slovenski gledalci nismo dovolj zreli. A pazite, Slovenija ni le Ljubljana, ljudje so recimo obsedeni s Sanjskim moškim

Na okrogli mizi se sploh niso dotaknili vprašanja občinstva. Ali se delajo kakšne analize, kakšni profili gledalcev gledajo določene serije?

Zdi se mi, da spremljajo gledanost, a bolj v smislu številčnosti. Spremljajo tudi trende – kdor je trenutno zelo priljubljen glasbenik, bo naredil glasbo, trenutno najbolj znan igralec bo igral v seriji … ni pa kaj dosti govora o vsebini. Bolj se ukvarjajo z vprašanjem, kako narediti formulo, ki bo delovala za našo publiko.

… ki po njihovo dosega zelo nizek kriterij. A vrnimo se k  V dvoje.

Pri delu sem zelo samokritičen. Druga sezona serije mi ni všeč. Zaradi pomanjkanja časa ni uspela tako, kot bi morala. Velik problem je bila organizacija ekipe, ki sem jo vodil sam – krivda je torej na meni. Pri tretji sezoni sem si rekel, da se podobno ne sme ponoviti, še posebej zato, ker smo dobili še eno priložnost. Ko smo prišli tik pred fazo snemanja, sem šel do direktorja in mu pojasnil, da serija ni dovolj dodelana in da jo želim prestaviti na naslednje leto. Obljubil sem, da bomo v enem letu dodelali scenarij do te mere, da bo ustrezal mojim kriterijem. Scenarij smo dodelali na lastne stroške, torej brez honorarja za dodatno leto dela. Ko je sezona prišla ven, sem bil z njo zadovoljen – bila je takšna, kakor sem si zamislil, dobili smo tudi precej pozitivnih odzivov.

Postavljam si zelo visoke standarde – svojega dela ne primerjam s slovensko produkcijo, ampak s serijami, ki jih gledamo recimo na HBO-ju in Netflixu.

Foto: Ostrenje pogleda

Seveda, nacionalni okvir je sploh v državi, kot je Slovenija, nujno treba preseči.

Največji kompliment je, ko mi nekdo reče, da je moja serija podobna tujim serijam. Za Dan ljubezni sem recimo ravno nekaj dni nazaj od nekoga slišal, kako so s prijatelji v času, ko je spletna serija prišla ven, gledali le Beg iz zapora (Prison Break, 2005–2017), Dexterja (2006–2021) in Dan ljubezni. Kaj hočeš boljšega (smeh).

Všeč mi je tudi format eksperimentalnih, kvazidokumentarnih serij, ki sem ga zasledil v zadnjem času. Na HBO je recimo dokumentarna serija Nasveti Johna Wilsona (How To with John Wilson, 2020–), pri kateri se avtor s kamero sprehaja po New Yorku. Nikoli ga ne vidiš, saj je vedno za kamero, slišiš le njegov glas.

Ali pa recimo Nathan for You (2013), ki ga je včasih prav boleče gledati. Serija je dober primer tega, kar je v preteklosti v serijah, kot je Pisarna (2001–2003), delal Ricky Gervais.

Tudi njegove kasnejše serije so zanimive, recimo  Posmrtno življenje (After Life, 2019–), v kateri izgubi ženo. V njej razvije nov tip empatije, ki v prejšnjih serijah ni prisotna.

Res je, a njegova najboljša dela so nastala na začetku kariere v sodelovanju s Stephenom Merchantom.

Za konec nam, lepo prosim, razkrijte še kaj o svojem trenutnem projektu.

V zadnjem času se ne ukvarjam s serijami. Po V dvoje so me namreč dvakrat zavrnili, zato sem se odločil, da se resneje posvetim ideji za film, s katero se poigravam že nekaj časa. Šel sem že skozi razpisni postopek za razvoj scenarija in razvoj projekta pri Slovenskem filmskem centru. Moj producent se zdaj s projektom odpravlja v Cannes na filmsko tržnico spoznavati ljudi. Scenarij je dobil precej pohval, a zaradi svoje samokritičnosti še vedno delam na njem. Zdi pa se, da je definitivno nekaj povsem novega, nekaj še nevidenega v slovenskem, celo evropskem prostoru.

Gre za slovenski film o super junaku … (smeh), ki to ni. Je kleptoman, ki krade kolesa, čokoladice in podobne malenkosti. Ko spozna punco, ki trdi, da je super herojka, ki se bori proti kriminalu, postane njen največji oboževalec. Želi biti tudi njen pomočnik, a postane sam antagonist filma. Vsi so rekli, da gre za Sundance film. Tudi z vizualno podobo želim ustvariti nekaj novega. Film bi rad posnel na način, ki ga v našem prostoru nismo vajeni – na stilističen način, ki je hkrati zelo prizemljen, nevsiljiv, saj se vendar imam za nekoga, ki prihaja z ulice.

Se veselimo! Najlepša hvala za pogovor.