Dimenzija slovenske post-tranzicije

Obdobje osamosvajanja Slovenije in post-tranzicijske zgodbe, ki so mu sledile, so intriganten vir ne le za vsakodnevno politično obračunavanje, temveč tudi za dokumentirano obravnavo v knjigah (trilogija Mateja Šurca v Imenu države), gledaliških predstavah (Republika Slovenija Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Maska) ali reprezentaciji v filmu. Režiser Metod Pevec se je z omenjeno tematiko ukvarjal že v dokumentarnem filmu Dom (2015), v katerem je prikazal zgodbe stanovalcev samskega doma gradbenih delavcev, med drugim mož, ki so kot mladeniči prišli iz Bosne in po potopu podjetij gradbenih baronov ostali brez vsega, tudi brez plačila za svoje delo. Jaz sem Frenk (2019) predstavlja Pevčev poskus obravnave te problematike še v igranem filmu, ki ga je, kot je povedal po premierni projekciji na otvoritvi 22. Festivala slovenskega filma, navdahnilo »veliko Frenkov, z majhnimi in velikimi začetnicami, pa tudi z drugimi imeni.«1

Frenk (Janez Škof) se po smrti očeta, na čigar pogreb ga ni bilo, po dolgem času iz Izraela vrne v domovino. Firma, kjer je nekoč delal, je v stečajnem postopku, denarja za zagon zadruge pa med dela voljnimi ni dovolj. Z odnosom do družbeno-ekonomske situacije, ki jo Frenk dojema kot absurdno, in starih poznanstev, ki niso zares več to, kar so bila, se prek različnih prizorov izrisuje njegova osebnost in nostalgija po minulih časih – popravilo kultnega Tomosovega motorja, ki ga uporniško ne želi registrirati, sprehod po nekoč polni avli čevljarske tovarne, pijano prepevanje pesmi Život je feferon skupine Buldožer … Obenem se kaže njegovo zaničevanje do vsega »zdajšnjega«, post-tranzicijskega – brata Braneta (Valter Dragan), lastnika več podjetij, ki svojim delavcem ne plačujejo regresa, nadur in prispevkov, stečajnega upravitelja v kravati, ki je bojda »dober človek, a ne more narediti ničesar«, do razprave poslanca Levice Franca Trčka, ki ga Pevec z arhivskim posnetkom umestni na televizijo, kako obupuje nad stanjem v državi.

Zaradi svojih socialističnih vrednot, med katerimi vseskozi izpostavlja pravico in poštenost, je Frenk tako skorajda osamljen, a odločen boriti se za svoj prav. Premočrtnost tega vnaprej izgubljenega boja, ki ga bijeta brata okoli svojega pokojnega očeta, pri čemer gre Frenku za razjasnitev izvora nepojasnjenega premoženja (najverjetneje nagrabljenega z orožarskimi posli ob razpadu Jugoslavije), Branetu pa za dedovanje le-tega, film neposrečeno razdeli na črno in belo stran, zaradi česar predstavnika obeh strani izpadeta dokaj karikirano, saj so poudarjene stereotip(ične) lastnosti na eni strani tranzicijskega tajkuna, ki gleda samo nase, vse ostale, tudi svojo ženo, pa vidi kot svojo lastnino, ki torej ima vse, a zares ničesar, in na drugi strani zapitega jugonostalgika, ki bolj kot delo obvlada filozofiranje in ki nima doma, a je povsod doma.

Podobno enoplastno so prikazane tudi štiri generacije ženskih likov, s katerimi Frenk po vrnitvi naveže stik. Če mama (Mojca Ribič), ki (čeravno nekoliko sumničavo) v dobri veri verjame Branetovim malverzacijam in podobi, ki jo je ta ustvaril o sebi in o svojem bratu (tega s pomočjo maminega podpisa zaradi kratkotrajne hospitalizacije po psihičnih težavah v preteklosti razglasi za opravilno nesposobnega), še deluje prepričljivo, je to težje trditi za preostale tri. Prijateljica Milka (Mojca Partljič) je samostojna in ljubeča, a istočasno (pre)zlahka zapeljana s Frenkovo poezijo. Ob njegovi vrnitvi se prebudijo tudi potlačena čustva pevke v njihovem propadlem bandu Ines (Katarina Čas), za katera pa film le posredno namigne, od kdaj in kod so se vzela – podobnih »praznih« mest je v filmu sicer še nekaj in bolj kot puščanje domišljiji prosto pot delujejo kot luknje v scenariju. Ines je namreč poročena z Branetom, v čigar zlati kletki se zateka v omamo mamil, saj le tako lahko začasno otopi njegov eksplicitno zlorabljajoči odnos – ta se ne otrese perspektive ženske manjvrednosti, ki je nekoličkaj prisotna v slovenskem filmu, le da je v Pevčevem filmu potencirana do replike, da je dobra le za »kuhanje, fuk, in rojevanje otrok.« Tako kot je možno o izvoru Inesine naklonjenosti do Frenka le špekulirati, tudi ni jasno, kdo je oče Milkine hčere Sabine (Anja Novak), ki se na eni strani najstniško upira Frenku, po drugi pa naklonjeno predaja Branetu. Ines in Sabina sta v tovrstni odvisnosti do Braneta – bodisi naj bo ta finančna ali čustvena – tako združeni, kar pa nepotrebno poudarja prizor, ko ženski druga drugo bodrita.

Jaz sem Frenk v tematiko post-tranzicijskega odraščanja (tako države kot posameznikov v in izven nje) tako zgosti mnoštvo odnosov, mnogokrat ne zares pojasnjenih ali iztečenih. Četudi se enodimenzionalni junaki – pozitivci ali negativci – Pevcu »ne zdijo smiselni«2, se vseeno zdi, da je pretirano karikiranje predvsem Frenka in Braneta, film žal zapeljalo v površinskost, ki spregleda več dimenzij poosamosvojitvenega oblikovanja elit, kratenja delavskih pravic, in položaja žensk v družbi.

1. Iz kataloga festivala. Dostopno na: http://www.fsf.si/2019/class/jaz-sem-frenk/; pridobljeno 19. 9. 2019.
2. Jurc, Ana. 2019. »Ne opažam žensk, ki bi po svetu s podobnim idiotskim ponosom kot moški gojile svoje konflikte«. MMC. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/kultura/film-in-tv/ne-opazam-zensk-ki-bi-po-svetu-s-podobnim-idiotskim-ponosom-kot-moski-gojile-svoje-konflikte/499937; pridobljeno 19. 9. 2019.