Dobrota malega človeka kot obliž na rano neizogibne družbene neenakosti?

Srečen kot Lazzaro (Lazzaro felice, 2018), film italijanske režiserke Alice Rohrwacher, govori o brezčasnosti oblastnih razmerij in odpira vprašanja o človeški sreči. Prebivalci majhne italijanske podeželske posesti Inviolate živijo za delo, a so ob tem videti srečni. Ko sosedov fant skupaj s svojimi muzikanti zapoje dekletu podoknico, jih njena družina brez oklevanja veselo povabi medse. Vsak razlog je namreč dovolj dober za slavljenje, pa čeprav ob tem mize ostanejo skoraj prazne. Kmetje živijo iz rok v usta, spijo v prenatrpanih spalnicah, a ko jih nekega dne obišče nasmejani, do otrok posebej ljubezniv gospod iz mesta, se izkaže, da niso zgolj sodobni podplačani kmetje, on pa le ne tako ljubezniv, kot se sprva kaže. Za svoje delo na plantažah tobaka kmetje nikoli ne prejmejo plačila pod pretvezo, da se se jim z delom ne uspe izkopati iz dolga. Izolirani od preostalega sveta, neizobraženi ter posledično ignorantski do svojega suženjskega položaja v času, ko naj bi bil fevdalizem preteklost, še vedno ostajajo last markize Alfonse de Lune. Ko sin slednje, Tancredi, v svojem najstniškem zdolgčasenem, a nastopaško uporniškem duhu podvomi v njuno pozicijo dominacije v odnosu do kmetov, ga mati hitro odpravi, sklicujoč se na idejo sreče v ignoranci. Ta skozi film prisotna ideja, da so izkoriščani ljudje, ki se ne zavedajo lastnih okov, srečnejši od svobodnih ljudi, je klasičen argument, s katerim tisti na poziciji moči opravičujejo svoj obstoj. Čeprav sta ob tem dominacija in izkoriščanje kritizirana, sta prikazana kot neizogibna ne glede na politično-ekonomsko ureditev družbe, pri čemer je lahko v uteho domnevna dobrota ljudi, poosebljena v mladem, naivnem in ustrežljivem fantu, ki sliši na ime Lazzaro.

Četudi kmetje novico o povečanem dolgu sprejmejo zelo ravnodušno, svojo nezavedno frustracijo ob navidezni brezizhodnosti lastnega položaja nemočno izražajo preko norčevanja iz Tancredija, čim jim ta obrne hrbet. To pa ne velja za Lazzara, ki, ne zavedajoč se družbenih razlik in norm, v svoji ultimativni dobroti bogatemu sovrstniku ponudi še tisto malo, kar ima – svoj ogrižen sendvič.

Tancredi njegovo gesto izkoristi in – deloma iz dolgčasa, deloma v znak nekakšnega domišljavega upora – uprizori lastno ugrabitev, pri čemer mu Lazzaro priskrbi tako prenočišče kot vsakodnevno oskrbo s hrano. Lazzaro je tako dvojno izkoriščan, delati mora na polju ter streči gospodaričinemu sinu. A videti je ne samo, da ga to ne moti, temveč da mu je osrečevanje drugih v največje veselje.

Navidezno idilično podeželjsko življenje prekine prihod policistov, ki se – paradoksalno – prikažejo kot odrešitelji. To, kar naj bi sprva bilo iskanje Tancredija, se sprevrže v pravo reševalno akcijo nevednih izkoriščanih ljudi iz civilizacijsko zaostale vasi v napredno mesto, kjer vsakemu delavcu za njegovo delo pripada plačilo. »Pobiranje oliv za kar 4 evre na zaboj. Kdo ponudi manj?« Postreševalni prizor obratne dražbe, kjer delavci tekmujejo za čim manjše plačilo, deluje kot slikovita in parodična kritika te zgolj na prvi pogled diametralno nasprotne družbene ureditve, ki je v svoji biti prav tako izkoriščevalska, pa čeprav so ta razmerja z uvedbo plačnega sistema nekoliko prikrita. Lazzaro v iskanju Tancredija pade s pečine, zato odhod v mesto zamudi. A kljub globini padca preživi, pri čemer se prikaže kot nadnaravno bitje in s tem filmu odpre novo dimenzijo. Če smo do sedaj verjeli v njegovo človeško naravo, postane z odsotnostjo pričakovane smrti jasno, da je njegova vloga dobrega človeka predvsem simbolna. Slednje pride še bolj do izraza, ko se izkaže, da se je spremenila tudi časovna dimenzija. Njemu znane osebe v mestu so dvajset let starejše od njega, medtem ko sam ostaja ujet v svojem mladostnem telesu.

Lazzaro s svojo nediskriminatorno, že skoraj sveto, predvsem pa zaslepljeno dobroto pomaga celo tatovom, ki se izdajajo za selitveni servis in se brez kančka negodovanja peš odpravi v oddaljeno mesto iskat izgubljene sorojake ter Tancredija. Če Larazzo že na vasi, kjer je odraščal, ne vidi onkraj neposredno prikazujoče realnosti, v mestu, kjer je prava narava družbenih odnosov še veliko bolj zakrita, deluje popolnoma izgubljeno. Vendar so podobno izgubljeni tudi vsi okoli njega, pa četudi razumejo, da so marginalizirani. Svoj položaj dojemajo kot naraven in se trudijo, da bi znotraj danih možnosti živeli in preživeli – tako na vasi kot v mestu.

Lazzarova podrejenost drugim ne pusti prostora za njegove lastne želje vse do konca filma, ko v banki – tisti ustanovi, ki je Tancredija in njegovo ženo pahnil nižje na družbeni lestvici – samoiniciativno z otroško preprostostjo zaprosi za povrnitev lastnine markizi. Njegova želja je vnovično želja po pomoči nekomu drugemu, tistemu, ki je znal ubesediti svojo stisko. Ob tem pa pozabi na tiste poleg sebe, ki so tako kot on sam še na slabšem. Njihove bede ne zazna, saj je niso zmožni artikulirati.

Kritika od pamtiveka obstoječe družbene neenakosti, ki z vsako novo ureditvijo dobiva novo fasado, se ne usmeri v poseganje herojskega junaka v status quo, ampak ponuja fatalističen pogled na družbo, ki je toliko večja od nas, da je poskus vplivanja nanjo obsojen na propad. Z altruističnim Lazzarovim likom sporoča, da bi morali iskati dobroto v majhnih dejanjih malega človeka, ki najde srečo v tem, da služi drugim. A ravno Lazzarova dobrota je zaradi njegovega nerazumevanja osnovnih družbenih odnosov popolnoma nenačelna in ima marsikdaj posledice, ki neenakost samo poglabljajo.