Drhteča in krvava ženska telesa
Moji filmi so kot brezalkoholna pijača – peneči, preprosti izdelki za množično uporabo. Brezalkoholna pijača seveda nima prestiža šampanjca, ampak vedno bi raje izbral sladko gazirano pijačo kot razredčeno vino.
Sergio Martino
Sergio Martino se je v štiridesetletni karieri preizkusil v marsikaterem žanru, a status kultnega avtorja si je ob Mariu Bavi in Dariu Argenti prislužil z mojstrskimi morilskimi detektivkami, ki jih imenujemo tudi giallo. Izraz giallo, ki dobesedno pomeni »rumeno«, izhaja iz literature. V tridesetih letih 20. stoletja je milanski gigantski založnik Mondadori začel izdajati zbirko prevodov angleških detektivk – kakršni so na primer romani Agathe Christie – s prepoznavnimi rumenimi platnicami. V 60. so v tovrstnih zgodbah, kot tudi v razvpitih umorih iz resničnega življenja, našli inspiracijo filmski avtorji. Četrti giallo Sergia Martina Tvoja pregreha je zaklenjena soba in le jaz imam ključ (Il tuo vizio è una stanza chiusa e solo io ne ho la chiave, 1972) je tako nastal po navdihu kratke zgodbe Črni Maček Edgarja Allana Poeja.
Podobno literarni predlogi je v filmu glavni protagonist Oliviero (Luigi Pistilli), neuravnovešen propadli pisatelj, ki se rad predaja pijači. V svojih besedah je okruten in v svojih dejanjih izredno nasilen, zato popolnoma ustreza profilu sadističnega morilca, za kakršnega ga imata njegova žena in nečakinja. Vendar kot je za giallo značilno, je identiteta pravega morilca skrita vse do zadnjega dejanja – režiser v počasnem stopnjevanju suspenza občinstvo ves čas spretno zavaja in mu pušča drobce, ki se izkažejo za lažne, tako da je končna razrešitev zločina presenečenje. Presenečena je tudi glavna protagonistka Irina (Anita Strindberg), ki tako kot glavni lik Poejeve zgodbe, vse do zadnjega momenta verjame, da ji bo uspelo ostati neopažena in njeni zločini ne bodo nikoli razkriti.
Črni maček je gonilni motiv filmske pripovedi (kot tudi izvirne zgodbe). Ni le glas vesti, ki se ob umorih pojavlja v flashback-u in na koncu izda zločinko, ampak je z imenom Satan tudi simbol črne sile, ki je obsedla Irino; fascinacija nad »bolno« žensko je v giallu pogosta. Histeričnost Irine je prikazana tako v njeni zunanjosti – razmršena oranžna lasulja, vdrte ličnice in svilena spalna srajčka, ki komaj kaj skrije –, kot tudi v pretiranih osuplih izrazih, poudarjenih z detajlnimi posnetki njenih izbuljenih prestrašenih oči, ki na trenutke delujejo grozljivo in komično hkrati. Nepričakovani preobrazbi Irine v žensko z natančnim načrtom maščevanja, ki ve kaj hoče in kaj dela, ne verjamemo, vendar ta nelogični preobrat ne zmoti, saj se protagonistka ob mačkinem oglašanju takoj zlomi.
Michael Mackenzie loči med moškim in ženskim giallom. Medtem ko se moški osredotoča na zunanji moški lik, ki je po naključju priča umoru in med njegovim reševanjem sam postane tarča morilca, je v ženskem gialluv ospredju njena spolnost, psiha in krhko duševno stanje. Objektivizirano in eroticizirano ni le telo Irine, ampak tudi vseh ostalih ženskih žrtev: Olivierove ljubimke, njegove nečakinje in črnske služkinje. Iz filma veje sproščen duh 70. let, poln razgaljenih prsi in prekratkih kril. Kamera voajersko sledi prelepim dekletom in pod nenavadnimi koti razkazuje njihova telesa, enkrat živa in drhteča, drugič krvavo rdeča in brutalno umorjena.
Surovo umorjena in iznekažena ženska telesa so v središču pripovedi tudi v naslednjem giallu Sergia Martina, ki ima v slovenščini in angleščini prepost naslov – Torzo (1973), medtem ko v originalu (I corpi presentano tracce di violenza carnale) ostaja zvest nenavadno razkošnim in kreativnim naslovom, značilnim za italijanske giallo filme. Film, ki bi ga po Mackenziju lahko označili za moški giallo, sledi konvencijam žanra – morilec svojo identiteto skriva pod masko in črnimi rokavicami, fragmentirani flashback-i pa razodanejo otroško travmo, ki žene morilca, da se venomer vrača k zločinom – hkrati pa se v njem že pojavijo značilnosti slasher-ja. Umori, tokrat prikazani iz prvoosebne perspektive, so bolj pogosti in nasilje intenzivnejše kot v Tvoji pregrehi. Pojavi pa se tudi že zadnje dekle, na koncu sama soočena z morilcem, ki pa za svoje preživetje potrebuje drugega moškega.
Oba filma na svojevrsten način preizkušata meje žanra in iščeta nove načine izraza, hkrati pa v svoji čutni stiliziranosti pričata o avtorskosti Sergia Martina kot tudi o času, v katerem sta nastala – kostumografija, barvita shema, ki temelji na rdečih, oranžnih in rjavih barvah, hipi zabave ter erotični ekscesi očitno odražajo sedemdeseta leta.