Prehitro uveli cvet mladosti

Podoba idiličnega rumenega polja z rdečimi cvetlicami in otroki, ki na njem prepevajo in vihtijo japonske zastave, se skozi film Cvet mladosti (Hanagatami, 2017) Nobuhika Obajašija v različnih ne tako idiličnih variacijah večkrat ponovi. Služi kot preroško napovedovanje dogodkov, ki sledijo v obalnem mestecu Karatsu in na širšem japonskem območju leta 1941 tik pred začetkom druge svetovne vojne.

Obayashi v Cvetu mladosti kritiko nesmiselnosti vojne poda prek skupine mladih fantov in deklet v poznih najstniških letih, skozi njihove odnose in karakterje nakaže vzorce in situacije, ki se dogajajo v vojnem obdobju. Tako prva podoba polja z otroki služi kot uvod, v katerem se mladi Toshihiko po dolgoletnem bivanju v Amsterdamu vrne na domačo Japonsko k svoji teti in njeni bolni svakinji Mini. Nenavadna uporaba prehodov med prizori, v katerih kader izgine s hitrim pomikom na levo ali desno stran ali se odvrti in zmanjšuje do svojega izginotja v notranjosti platna, žive nasičene barve in pogosta uporaba zelenega platna, s katerim avtor izpostavi podobo lika, spominjajo na animeje in mange. Z njimi avtor poudari začetno razigranost in zvedavost Toshihika ter lahkotnost mladostniškega življenja, v katerem mladeniču poleg zanimanja za običajne najstniške težave v obdobju prihajajoče vojne po glavi roji vprašanje, ali zmore dovolj poguma za boj. Estetski učinki skozi film pojenjajo, nenaravne barve po drugi strani ponazarjajo tudi stisko vojnega obdobja.

Vprašanje o pogumu bdi nad Toshihikom že od malega – gre za vprašanje, s katerim ga je izzivala že njegova mati. Vprašanje lahko povežemo tudi z japonsko samurajsko kulturo, ki pogum povezuje s ponosom, pomanjkanje tega pa velja za nekaj manjvrednega, strahopetnega. Tako se Toshihiko spoprijatelji s čilim, dobrosrčnim Ukajem in modrim, na trenutke krutim Kiro. Oba namreč posedujeta svojevrstno hrabrost, zaradi česar ju postavi za svoja vzornika. Pomembno vlogo v njegovem življenju igrajo tudi Mina in njuni prijateljici dobrovoljna Akine in molčeča Chitose. Ko Toshihiko postopoma vstopa v njihova življenja in spoznava njihove medsebojne odnose, za katere se zdi, da so vedno bolj kompleksni, se ponovi podoba polja, na katerem sedaj stoji strašilo japonskega vojaka. Vojna se približuje, narašča strah, sorazmerno se veča število strašil na polju. Ta se nazadnje spremenijo v vojake, ki skupaj z otroki – mladimi bodočimi borci – zdirjajo v boj.

Kljub zli slutnji prihajajočih dogodkov mladina poskuša uživati v svoji mladosti, ki jo simbolno uteleša za tuberkulozo obolela Mina. Prelepa šestnajstletnica je zaradi slabega stanja priklenjena na posteljo, vendar kljub temu hoče živeti. Njena lepota očara tako fante kot dekleta. Vendar pa vojna, tako kot njena bolezen, preži v ozadju in jo zadržuje pred brezskrbnim uživanjem. Zavedanje skorajšnjega konca življenja ne zaznamuje le nje, ampak ostaja v ozadju misli vseh v družbi. Na skupnih druženjih, na katerih zatrjujejo, da so neizmerno veseli, pogosto nastopi tišina, tudi Mina je tako kot njihova dobrovoljnost velikokrat odsotna. Ko jim mladost polzi iz rok, jo na različne načine poskušajo obdržati, ampak dogajanje, ki so ga zakrivili drugi, je silnejše od mladega posameznika, ki se pod težo pritiska zruši.