Sprejemljiv seksizem?
Današnje družbeno ozračje pričakuje, celo predpostavlja politično korektnost. Ta miselnost ne obsega samo filma, temveč vse oblike umetnosti. Tovrstne težnje so seveda v marsičem dobrodošle – številne marginalizirane skupine in posamezniki še nikdar niso bili bližje emancipaciji. Po drugi strani pa obstajajo umetniške stvaritve, ki bi jih omenjena puritanskost pokopala še pred nastankom, stvaritve, ki se na ves glas hvalijo prav s teptanjem vsega spodobnega in s premikanjem mej dobrega okusa. Med ta dela gotovo spada film Ilsa, čuvajka haremov naftnih šejkov (Ilsa, Harem Keeper of the Oil Sheiks, 1976). Naslovna junakinja, ki je močno zaznamovala kariero ameriške igralke Dyanne Thorne, je tri leta poprej v koncentracijskem taborišču trpinčila moške ujetnike, v pričujočem filmu pa vodi harem sadističnega arabskega šejka. Obe poziciji jo navdajata z močjo, o kateri lahko njeni jetniki in jetnice le sanjajo.
Drugi del franšize o Ilsi bi zlahka označili za seksističnega, pri čemer bi imeli prav: objektivizacija žensk je tako vseprisotna, da prežema skoraj vsak prizor v njem. Pri prebivalkah harema le redko zasledimo vsaj trohico osebnosti: zreducirane so na spolne objekte. Dejstvo, da glavna junakinja ne le ubeži ponižanju, ki so ga deležni ostali ženski liki, temveč ga celo izvaja nad njimi, po vsej verjetnosti ne prinaša nobenih podtonov; filma namreč – preprosto povedano – ni mogoče jemati resno. Prežema ga pretiranost, ki meji na samoironijo: začne se s karikiranim nemškim naglasom moralno sporne protagonistke, in od takrat naprej ji ni videti konca: mučilne naprave so denimo tako za lase privlečene, da prej izzovejo smeh in nejevero kot grozo, vsaka situacija pa ima (hote ali nehote) smešno plat, kar velja tudi za tiste, ki naj bi bile polne napetosti.
Na skrajen seksizem, ki bi se tako leta 1976 kot danes zdel popolnoma nesprejemljiv, je torej potrebno gledati z očmi žanra, ki mu Ilsa pripada. Gre za tako imenovan exploitation film, ameriško filmsko gibanje, ki je razcvet doživelo v 60. in 70. letih ter je počelo vse, česar si Hollywood ni upal: veliko bolj od zgodbe, razvoja likov, simbolike in tehnične dovršenosti, pa tudi proračuna, ga je zanimal učinek na gledalca. Z drugimi besedami: ni pomenil odslikave realnosti, temveč odmik od nje. Če so v katerem žanru tako tehnične kot vsebinske pomanjkljivosti sprejemljive, je to ta.