Emancipirane ženske so odraz napredne družbe
Trst kot pristaniško mesto že od vedno predstavlja ključno postojanko za mnoge trgovske poti iz Italije. Zanj značilna mejna lega sega že v čas Benečanov in Habsburžanov, ko sta se v mesto stekali dve različni kulturi, medkulturnost pa se je še povečala, ko je v 19. stoletju postalo glavno pristanišče v Avstro-Ogrski monarhiji. V družbenem vrenju začetka 20. stoletja so na tržaškem navzkriž stopile tri narodnosti – slovenska, italijanska in avstrijska, z njimi so se pojavile tudi različne ideologije, ki so se ukvarjale z vprašanjem, komu pripada Trst. O tem, kakšno vlogo so v boju za Trst odigrale ženske, je pogosto zamolčano. Sabrina Moreno se v svojem filmu Vprašanje identitete (2019) posveti ravno njim, ko pod drobnogled vzame 5 žensk, ki so s svojim delom v začetku 20. stoletja pripomogle k razvoju in oblikovanju Trsta, kot ga poznamo danes.
V tematiko filma vpelje monolog režiserke v off-u, v katerem na poti v Trst premišljuje o mejah in kako te vplivajo na odnose med sosedi. Kot pravi sama, v primeru ponovne zunanje prisile po izbiri ne bi mogla izbirati med slovensko in italijansko narodnostjo. Enako bi lahko rekli tudi za mesto Trst, ki je kljub mnogim težnjam ostalo stičišče slovenske in italijanske kulture, kot primer dobre prakse medkulturnosti pa v zadnjem času kaže tudi kot drugi dom za mnoge migrante, ki jih nastanjajo v prazna najemniška stanovanja.
Preplet arhivskih posnetkov prikaže mesto in njegovo takratno situacijo v predvojnem in medvojnem obdobju začetka prejšnjega stoletja. Zgodbe petih žensk Pavle Hočevar, Marice Nadlišek Bartol, Elody Oblath, Giuseppine Martinuzzi in Alice Schalek predstavi skupina petih Tržačank, ki želijo z gledališko predstavo obuditi spomin na spregledane predhodnice. Ob pretirano zrežiranem pogovoru, v katerem si posameznice podajajo besedo, kot bi si dobro usklajena nogometna ekipa podajala žogo za napad, razgrnejo ozadje vsake posameznice. Predstavijo jih tudi zapisi iz njihovih dnevnikov in pisem, ki jih vizualno ponazorijo temne silhuete vsake posameznice, pri čemer jim za ozadje služijo povečane stare fotografije.
Pavla Hočevar in Marica Nadlišek Bartol sta v Trstu delovali kot učiteljici, kjer sta poučevali v slovenskih šolah. Obe sta se zavzemali tudi za žensko enakopravnost, bili sta pobudnici za ustanovitev prvih slovenskih ženskih revij, Slovenke in Ženskega sveta. Učiteljski poklic je v revnejših predelih opravljala tudi Giuseppina Martinuzzi, sicer bolj znana po svojih socialističnih in feminističnih nazorih ter zagovarjanju skupnega slovensko-italijanskega Trsta. Zaradi svojega delovanja je bila sprejeta celo v mestni svet. Pisateljica Elody Oblath je prihajala iz premožnejše judovske družine madžarskih korenin, govorila je nemško, italijansko in madžarsko ter se zavzemala za multikulturno Evropo. Alice Schalek, po rodu Avstrijka, pa je z Dunaja prišla kot fotografinja in novinarka, da bi poročala o grozotah vojne na soški fronti.
Zgodovinski dogodki so vsako od posameznic pahnili v svojo smer. Štiri od njih so pred naraščajočim fašizmom zaradi svoje veroizpovedi ali narodnosti morale zbežati, ostala je le Oblath, ki je po koncu vojne spremenila svoje nazore in se priključila iredentističnemu gibanju. Kljub različnim nazorom jih film vse predstavi na enak način, pri tem pa njihovih dejanj ne komentira, ampak le slavi in v težkih obdobjih s posameznicami sočustvuje. Tudi protagonistke, ki se pripravljajo na gledališko predstavo, vsako informacijo o petih ženskah sprejmejo, kot da bi bila vredna zlata. To zmoti predvsem pri iredentistični naravnanosti, spremembo nazorov Oblath film namreč navrže kot eno izmed mnogih informacij. Pri tem pa ne gre toliko za vprašanje, ali bi moral film njihova dejanja komentirati ali ne, ampak za vprašanje kriterija – kako avtorica izbira pomembne zgodovinske posameznice in ali sploh obstaja kriterij. Če so nekatere izmed njih odigrale ključno vlogo kot pionirke na primer na področju slovenske publicistike in poročevalstva, pa se za druge zdi, da njihova odličnost ne seže dlje od nadpovprečne razgledanosti, ki je lahko le posledica odraščanja v premožni družini. V Vprašanju identitete se zdi, da je premislek o izboru žensk površinski, nekatere od njih so zgolj intelektualke, ki so se v družbi aktivno udejstvovale, pri čemer pa ni tako pomembno, kaj so počele. Postavi se vprašanje o namenu filma, ali ta želi predstaviti pomembne ženske zgodovinske like, ker so dejansko pripomogle k razvoju družbe, ali gre zgolj za kvazifeministično gesto, ki želi predstaviti žensko plat za vsako ceno.