»Ena izmed nas, ena izmed nas. Gooba-gobble, gooba-gobble.«

Redkokdaj se zgodi, da je režiser, v čigar opusu najdemo film ranga Drakula (Dracula, 1932), zaradi ene bolj ekscentrične kot zares propadle produkcije skorajda »obsojen« na konec svoje kariere. A ravno to se je zgodilo Todu Browningu, avtorju kultne groteskno komične melodrame Spake (Freaks, 1932), ki je po njenem brodolomu posnel le še štiri filme. Vizijo njegovega življenjskega projekta – navdih zanj je Browning našel pri kratki zgodbi Toda Robbinsa Spurs – so vodilni pri hollywoodskem studiu MGM dodobra oklestili, film skrajšali na dolžino ure in štirih minut, preostali material pa se je izgubil za vedno.

Spake iz filma, sicer bolj vajene in poznane s cirkuških odrov, so bile, četudi v kombinaciji z uveljavljenimi igralci, kot so Wallace Ford, Leila Hymas, Olga Baclanova, še vedno preveč nenavadne, vpadljive, srhljive … skratka, čudaške za hollywoodsko produkcijo tridesetih. Film, ki je ob ogorčeno sovražnem razpoloženju tako občinstva kot filmskih kritikov zabeležil izgubo, je za nekaj desetletij utonil v pozabo, dokler v začetku šestdesetih ni postal simbol kontrakulturnega gibanja cinefilov.

S časovno distanco se je film interpretiralo manj »dobesedno« kot nazoren prikaz gnev zbujajočih bitij, temveč kot subverzivno kritiko takega nesprejemajočega dojemanja drugačnosti. Film se prek vložne zgodbe namreč osredotoči na zaprto skupnost cirkuških spak, nomadov, ki v okviru turneje potujejo od kraja do kraja. Med spakami je tudi nekaj »običajnih« ljudi, ki na svoje sonastopajoče gledajo zviška. »Romanca« med pritlikavim Hansom in prelestno artistko Cleopatro, torej predstavnikom »odurnega« in predstavnico »normalnega«, predstavlja gonilo, okoli katerega se razkriva nrav filmskih likov. Cleopatra, ki Hansu pozornost namenja le zavoljo materialnih dobrin, njun odnos dojema kot cirkuško predstavo, kjer je objekt smešnega zaradi svoje neobičajnosti Hans, ona pa premišljeno usmerja igro v svojo korist. Naivni Hans, zaverovan, da je srečnež, ki se mu je nasmehnila priložnost osvojiti najlepšo žensko na svetu, tega sploh ne dojame.

Če Hansova naivnost izhaja iz samega karakterja, pa nezavedanje, da ga »običajni« ljudje odkrito zasmehujejo, spake pa (sicer nenalašč) pomilujejo, izhaja iz močne vezi znotraj skupnosti. Spake medsebojno drugačnost in hibe posameznikov sprejemajo kot nekaj vsakdanjega. Subverzivni obrat, ki ga avtor vpleta v film, je najočitnejši pri prizorih Hansove in Cleopatrine poroke, kjer spake slednji pripravijo iniciacijski obred pitja iz skupnega keliha, da bi »postala ena izmed njih«. Takrat Cleopatra spozna, da izgublja pozicijo moči in da je pravzaprav ona tista, ki je drugačna.

Opolnomočenje drugačnosti je na zabaven način sicer prisotno skozi celoten film, pri čemer se večinoma naslanja na preplet karakterne in situacijske komike, kjer do komičnosti prihaja zaradi hib spak – recimo od rojstva nerazdružljivih dvojčic Daisy in Violet Hilton, kjer se ena izmed njiju vedno izgovori na drugo, da se izvije iz neprijetnega položaja. V nasprotju s cirkuškimi točkami, ker so bile nastopajoče spake kot tarča posmeha in vir zabave hočeš nočeš dehumanizirane, avtor s filmom, četudi s podobno humornim in zabavnim pristopom, spakam, čeprav morda le začasa trajanja projekcije, vrne izgubljeno človečnost.