Groza zvoka

Kratka grozljivka Dar-Dar (2020) scenarista in režiserja Paula Urkija Alija je posneta na podlagi baskovske legende o demonskem duhu, ki se prehranjuje z ljudmi in v krščanstvu velja za živo podobo hudiča, ki spolno zlorablja člane krščanskih skupnosti. Dekle, ki živi skupaj z mamo v revnih okoliščinah, mora demona vsak dan nahraniti z enim prstom, pri čemer ta ne izgine, ampak se posuši. Grozljivka je na videz podobna nememu filmu, od katerega odstopa predvsem s svojo zvočno podobo.
Urkijo Alijo je posnel film v ostrem črno-belem kontrastu, kar ustvari občutek, da gre za starejši film. Zaradi uporabe bližnjih planov je prisoten večji fokus na like, predvsem na njihovo obrazno mimiko, in ne toliko na okolico. Dar-Dar v slogu nemega filma vsebuje napise, ki nadomeščajo dialog, vseeno pa so prisotni diegetski zvoki (ob pogovoru pri večerji se npr. mami in hčerki iz grla izvijajo zgolj nerazumljivi glasovi), ki jih dopolnjuje grozeča glasba, mešanica med neoklasičnimi strunami in nekaterimi sodobnimi utripajočimi elektronikami. Glasba in zvok tako pripomoreta k napetemu in dramatičnemu vzdušju.
Glasba postopno stopnjuje napetost z izrazito nizkimi toni in močnimi basi predvsem takrat, ko se pojavi demonski duh. Zvok pa potencira grozljivost, saj so slišni kriki groze in strahu iz dekličinih ust ob pogledu na demona ter njegovi nerazumljivi glasovi, ki pripomorejo k občutku, da je prisotno nadnaravno bitje. Ti dosežejo vrhunec ob koncu filma, tik preden deklico s seboj povleče v dimnik, pri čemer se sliši njen krik.
Kljub temu da Urkijo Alijo uporablja formo nemega filma z značilnimi mednapisi, ki se v filmu nahajajo namesto govorjenega dialoga, je ravno diegetski zvok (nerazumljiv in strašljiv demonski jezik, kriki deklice, pridušen pogovor) element, ki najbolj pripomore h grozljivosti filma.