Hladni piš izgube

Anne (Vanessa Paradis) je režiserka, ki ji člani igralske ekipe začnejo umirati pod rokami v črno zamaskiranega morilca. Čeprav je obdana z množico prestrašenih, daje Anne vtis neprizadetosti – smrt njenih filmskih kolegov jo na pragu osebne stiske pušča hladno. Režiser Yann Gonzalez v novem filmu Nož v srce (Un couteau dans le coeur, 2018) prikaže zamišljen, egocentričen, neuravnotežen lik, ki se v napetem prepletu medosebnih odnosov, družinskih zgodovin in odgovornosti preobrazi v prizemljeno, sočutno in čuječno osebo.

Njena zveza z Lois (Kate Moran) propada – po desetih letih intenzivne ljubezni se kaže, da je tokrat res konec. Telefonski klici so zaman, in ko Anne prisili Lois v poljubljanje, je njun odnos uničen in spomin na njuno preteklost onečaščen. Gledalec sprva dojema Anne kot vsiljivo, nekontrolirano, in šele s časom prepozna njeno več kot le impulzivno naravo, ko se na pikniku ob soočenju z Lois zjoče. Tedaj je atmosfera v filmu prvič hladna, čas je kot zaustavljen. Hladne barve, piš hladnega vetra, izmenično približevanje in oddaljevanje resnih obrazov so tehnike in elementi, ki ustvarjajo dotičen vtis in ki opozarjajo na prelomnost dogodka, ne le v Annini osebnosti, temveč tudi v filmskem toku, ki se odtlej več ne osredotoča na morilsko manijo, temveč skrito, duševno vsebino filma. Indikator tega je upočasnjenost, ki omogoča večjo pozornost za podrobnosti – obrazno mimiko, šumenje drevesnih krošenj.

Filmska dinamika je doslej intenzivno sledila umorom, ki so se zgodili ob igrivi erotiki med morilcem in žrtvijo, nato pa se pripeti premik, ki prestavi Anne iz impulzivnosti v otopelost. Prepoznati je njeno refleksivnost, ki se v preostanku filma potencira. Četudi je njena preobrazba precej subtilna podzgodba, režiser nanjo jasno opozori, ko jo začne prikazovati v bolj hladni svetlobi in z več bližnjimi posnetki obraza. Če je bil njen izraz prej bolj čustven in živahen, je zdaj poln tesnobe. Ko se ji Lois odpove, je prizadeta, njene iluzije o njuni zvezi izginejo – čeprav občuti padec na stvarna tla, ga doživi kot pristen stik z življenjem. Njeno občutje depresivnosti se sicer poglobi, spremeni pa se njen odnos do lastnega čustvovanja, saj sprejme svoje stanje in s tem odgovornost za svojo nesrečo. Kadri, ki od blizu kažejo njen obraz, se podaljšajo, ker ne sporočajo več hipnih Anninih reakcij, ampak potrebujejo več časa, da poudarijo njeno duhovno stagnacijo in izgubljenost. V teh trenutkih je, navkljub njeni patetiki, zaradi njene človeškosti z njo končno mogoče sočustvovati.

To se čuti na premieri njenega novega porno filma. Bližnji posnetek jo pokaže trezno, navzočo. Hladni barve in dolgi kadri, v njihovi sredini pa Annine oči, poudarjajo treznost njenega uma. Čeprav je prizadeta, ko na platnu zagleda svojo bivšo ljubimko, je dovolj sočutna, da izstopi iz svoje kože, in dovolj čuječna, da prepozna vzorce, po katerih morilec izbira svoje žrtve. Tedaj je, ironično, prvič zmožna hkrati misliti Lois in morilčevo dinamiko. Prebujena v sedanjost in z novo slutnjo o identiteti storilca se nameni prekiniti prelivanje krvi.